Kako 50 kvadratnih metrov v bloku iz 70. let spremeniti v sodoben dom za dva? Novinarka Barbara Vidmajer in arhitekt Črt Jaklič se nista ustrašila klavrne podobe kupljenega stanovanja in sta se optimistično lotila prenove. Pri tem pa nista računala le na izvajalce, ampak sta za navdušujoč rezultat rokave zavihala tudi sama.
Kupiti stanovanje v prestolnici je za mlade marsikdaj preizkušnja potrpežljivosti. Kljub slabim obetom je treba biti optimističen, si ogledati več deset potencialno primernih stanovanj, in ko optimizem že skoraj skopni, še kar vztrajati. Ni vrag, nekaj se najde! Pa čeprav le staro stanovanje v klavrni podobi in v bloku brez dvigala.
Točno takšno stanovanje sta kupila tudi Barbara in Črt, in to po enem letu intenzivnega iskanja. »Bila sva naročena na dnevne novice o stanovanjih, ki se prodajajo. Ampak marsikatero stanovanje je bilo že hitro prodano ali pa noro drago. Pravzaprav sva šla v živo pogledat 25 različnih stanovanj. Sva pa natančno vedela, kaj želiva. To je velik dnevni prostor, možnost pametnega shranjevanja in v tem stanovanju sem jaz videl ogromno potenciala,« začne pogovor z nami Črt Jaklič.
Barbara nasprotno nad videnim ni bila najbolj navdušena, stanovanje se ji je zdelo majhno, stene so bile kričeče, vsaka druge barve in z njeno prostorsko predstavo si res ni znala vizualizirati, da bi lahko iz takšnega prostora nastal udoben bivalni ambient, kot ga občudujemo danes.
Izzivi prenove
Prenove sta se najprej lotila udarniško. S pomočjo prijateljev in družine sta strugala omet, razbijala ploščice, rušila predelne stene in odvažala gradbeni material. Pozneje pa sta aktivirala profesionalce za dela, za katera so specializirani, ter reševala težave, ki se pri prenovi starih stanovanj po pravilu vedno pojavijo.
»Vsi so nama govorili, naju svarili, da ne bo čisto po planu, kakor sva si zadala, naj se pripraviva na kakšne nepredvidene težave. In seveda nisva verjela, dokler tega nisva izkusila na lastni koži. Je bilo pa vse sorte težav. Od tega, da so bila neravna tla do menjave radiatorjev pozimi. Tudi vsa glasna dela, ki jih izvajaš, moraš početi takrat, ko si sam v službi. Samo usklajevanje z mojstri zahteva praktično skoraj še eno službo. Še dobro, da je Črt po poklicu arhitekt in je vse to koordiniral,« opisuje Barbara, medtem ko Črt dodaja: »Gradbeno-obrtniška dela so se pri nama izvajala pozimi, kar je za seboj seveda potegnilo nekaj izzivov. Vodovod je bilo treba začasno zapreti, da se je uredila vodovodna inštalacija. Večji problem je bila menjava radiatorjev, ker je bilo treba odklopiti ogrevanje celotnemu bloku za nekaj ur. So bili pa tudi nepredvideni izzivi, na primer, ker so cevi stare, so sosedje ostali brez tople vode za nekaj časa, tako da sva morala najinega vodovodarja poslati še na drugo stran stene.«
Ker je stanovanje relativno majhno, sta ves čas imela v mislih tudi to, da mora biti dobro izkoriščeno s pohištvom po meri. Želja je bila prostorna kuhinja, velika knjižna omara ter seveda velika miza, za katero bi lahko pogostila prijatelje in družino.
»Naredila sva nekaj manjših prilagoditev. Iz ločnega stranišča in kopalnice sva naredila eno večjo kopalnico. Spalnica je ostala takšna, kot je bila. Dodala sva utiliti, ki je pregrajen z vgradno omaro, v kateri je hladilnik. Kuhinja je v celotni potezi, osrednja točka stanovanja pa je jedilna miza,« opiše Črt in pove, da sta se v stanovanje vselila, še preden je bilo opremljeno, praktično takoj po končanih gradbeno-obrtniških delih. »V stanovanju sta bila samo parket in straniščna školjka. Tri mesece sva kampirala, ker sva čakala na opremo. Najemnina, dvojni stroški, kredit … vse to je predstavljalo velik finančni zalogaj, tako da sva se poskušala enega dela znebiti čim prej.«
Za prenovo in opremo sta porabila približno 1.000 evrov na kvadratni meter, časovno pa sedem mesecev. Gradbeno-obrtniška dela so potekala štiri mesece, zatem sta še tri mesece čakala na pohištvo. Pri slednjem jima je glede izbora barv in detajlov na pomoč priskočila Barbarina sestra Bernarda, prav tako arhitektka, ki je predlagala vpeljavo pastelno rožnate barve v interier. Opazimo jo pri kavču ter knjižnem regalu in klopi v dnevni sobi, pri spodnjih elementih kuhinje in pultu, pa na steni v spalnici. Odtenek je ravno prav subtilen, da lahko v ospredje stopijo tisti elementi, ki so lastnikoma pomembni.
»Pravzaprav sva želela, da ne pride do izraza samo pohištvo, ampak stvari, ki nama dejansko največ pomenijo. To so pa fotografije, spominki s potovanj, knjige, samozadosten ekosistem, ki sva ga dobila v dar. Res sva zadovoljna, kako je na koncu vse skupaj izpadlo. Moram povedati, da sva na rezultat izjemno ponosna in da lahko zdaj temu stanovanju rečeva najin dom,« sklene Črt.
- Arhitektura: Črt Jaklič
- Pomoč pri notranji opremi: Bernarda Vidmajer
Fotografije: arhiv lastnikov
