Ime David Tavčar ne pritegne pozornosti le v oblikovalskih krogih, mladi oblikovalec je postal sinonim za svojevrsten, nekoliko žgečkljiv dizajn, nagrajen s številnimi zvenečimi nagradami in razstavami. Njegov slog se je dodobra oblikoval pod vplivom dunajske Univerze uporabnih umetnosti, ki poudarja lastno izdelavo in proizvodnjo prototipov, pripravljenih za trg.
Od njegovih zadnjih projektov velja omeniti metraži, ki ju je ustvaril za priznano avstrijsko blagovno znamko Leitner Leinen. »Mislim, da je to nekaj najlepšega, kar sem doslej ustvaril,« pove s ponosom. Upravičeno. David Tavčar je eden najbolj nadobudnih slovenskih oblikovalcev, njegova dela najdete v stalnih zbirkah muzeja Schlosshof in Oris Kući arhitekture v Zagrebu.
Kakšni so bili vaši oblikovalski začetki? Kaj vas je prepričalo, da ste postali oblikovalec?
Imel sem veliko srečo, odraščal sem v družini zbirateljev umetnosti, obkrožen s starinami in umetninami. Tako moj oče kot tudi dedek sta velika podpornika uporabne umetnosti. Že kot otrok sem vzljubil risanje. Pri štirinajstih letih mi je postalo jasno, da bom oblikovalec. Že od nekdaj sem obseden z oblikovanjem klasične moderne, všeč so mi obdobja 70. in 80. let prejšnjega stoletja. Prav zato sem si želel izobrazbe pri nekom, ki je arhetip tega obdobja. Imel sem srečo, da sem na dunajski Univerzi za uporabne umetnosti našel Paola Pivo. Naučil me je, da mora vsak izdelek, če želi, da ga trg sprejme, biti narejen v ”duhu časa” dotičnega obdobja, to pomeni, da mora vsebovati komponente preteklosti, sedanjosti in prihodnosti; pa naj bo to iz stališča formalizma, tehnologije ali družbene antropologije, le harmonija vsega tega pa predstavlja dober dizajn.
Večji del svojega časa ste se izobraževali na Dunaju, vmes tudi na Nizozemskem. Ste prav v tujini pridobili svojevrsten pristop k oblikovanju?
Ne maram naključij. Oblikovanje je študija, ki izključuje naključja. Veliko časa sem posvetil temu, da sem izbral pravo izobraževalno ustanovo. Sestavil sem seznam šestih fakultet, na pet od njih sem bil sprejet. Želel sem se izobraževati na dunajski Univerzi uporabnih umetnosti. Na Design academy Eindhoven na Nizozemskem sem opravil program, v sklopu katerega sem se posvetil tekstilu. Želel sem si drugačnega pristopa k oblikovanju tekstilij, blaga. Na Dunaju sem se osredotočil na industrijsko oblikovanje. Univerza uporabnih umetnosti je šola z več kot dvestoletno tradicijo in širokim naborom študijskih smeri. Ugled šole se gradi na zvenečih profesorskih imenih. Profesor tam nikoli ne dobi pogodbe za nedoločen čas. Profesorski zbor menjajo na vsakih pet let, profesorje pa izberejo na javnih natečajih. So lovci na kvalitetne predavatelje.
Eden vaših prvih oblikovalskih podvigov je bila družina stolov Alchemie iz leta 2014. Kaj vas je prepričalo, da ste se od stolov preusmerili v tekstil?
V prvih letih študija sem oblikoval lesene in kovinske stole, mizo. Kvalitetno oblikovane predmete, s katerimi pa je težko priti na trg. Že med študijem so na Univerzi veliko pozornosti posvečali temu, da so prototipi naših izdelkov oblikovani za prodajo. Velik poudarek je bil na profesionalni predstavitvi izdelka, fotografijah. Predstavitev sama je bila digitalna in analogna. Dandanes je dizajnerski stol iz masivnega lesa težko prodati, za manj kot nekaj sto evrov ga boste zaman iskali na evropskem tržišču. Prav zato je težje ustvariti dobiček s stoli kot z majhnimi kuhinjskimi predmeti. Unikatno oblikovanje me nikoli ni preveč zanimalo. Privlačil me je industrijski dizajn, trgu sem želel ponuditi večje serije izdelkov, zato sem se že med študijem usmeril v oblikovanje in lastno proizvodnjo tekstila za dom in izdelkov iz porcelanastih in keramičnih mas in takoj na trg postavil manjše serije.
V minulem letu ste ustvarili zanimivo serijo jedilniških tekstilij z imenom »We eat together, so that we can stay together«. Gre za omejeno naklado, ki je bila razstavljena na razstavi Ad mensam na gradu Hollenegg po naročilu Alice Stori Lichtenstein. Lahko poveste kaj več?
Tovrstni projekti so nekaj, čemur se izogibam. Oblikoval sem ga za lihtenštajnsko kraljevo družino. Princesa je že pred časom opazila moje izdelke, ki so po eno strani konzervativni, po drugi pa malce nagajivi. To je na trgu prava redkost. Povabila me je, da bi zanjo ustvaril kolekcijo na temo mizne kulture. Lihtenštajnska družina ceni umetnost, vsako leto tako povabijo približno deset oblikovalcev in jim naložijo tematski projekt. Sam se oblikoval set velikega kuhinjskega prta, štirih tekačev in šestih prtičkov iz damastnega bombaža in lanu. Štirje tekači so oblikovani tako, da če jih zložite na določen način, se izpiše eno izmed gesel kraljeve družine: Familia Ante Omnia. Osrednja ideja je bila, da vsak kos posamezno ne funkcionira, skupaj pa dobijo smisel.
Od kod črpate navdih za tovrstne projekte?
Na začetku naredim študijo podjetja, znamke, samega pristopa. Potem pazim tudi na drugo komponento: kdo je moja stranka in kaj kupuje? Konec koncev sem komercialen oblikovalec. Veliko podjetij me pokliče junija, češ, oblikuj, prosim, prodajni produkt za december. Želijo »best sellerje«, ki bodo za konec leta kot neke vrste finančna injekcija. Moje stvari so pogosto razprodane.
Že vrsto let delujete tudi na avstrijskem trgu. Kakšne so razlike med avstrijskim in slovenskim dojemanjem oblikovanja?
Moji izdelki v večji meri sodijo v višji cenovni razred. Avstrijski trg vidi kvaliteto v neke vrste antidizajnu, popolnih produktih, ki se z dolgoletno prisotnostjo na trgu ne spreminjajo in s tem dokazujejo svojo dovršenost. Pomembna je zgodovina določenih blagovnih znamk, nekaj, kar služi kot dokaz kvalitete. Proizvajalci, ki skozi stoletja ostajajo v družinski lasti, so posebej priljubljeni, saj vzbujajo s svojo neodvisnostjo pri kupcih zaupanja vreden občutek. Ne marajo, da se embalaža, cene, izdelki skozi leta drastično spreminjajo, prilagajajo trendom. »Best sellerji« so običajno izdelki, ki se dobro prodajajo že vse, odkar je bilo podjetje ustanovljeno. Nekaj, kar podjetju že od začetkov prinaša dobiček. To je za Avstrijce višjega pomena. Ne sledijo modi, trendom. Evergreeni so zanje luksuz!
V Sloveniji je situacija drugačna, ljudje bolj cenijo logotipe. Tako kot Zahodnjaki tudi Slovenci prisegajo na inovacije in trende. Pogosto oblikujemo svoja domovanja po idejah, ki jih dobimo na Pinterestu. Po mojih izkušnjah Slovenci bolj cenijo inovacije kot klasiko, sočasno so tako tudi bolj odprti za trende, ki prihajajo iz tujine.
Vsi ti zveneči projekti in polne roke dela. Kaj vam po vsem tem času še predstavlja izziv?
Vsak projekt je izziv zase. Pravega pravila ni. Morda bi me zanimal skok v brutalno industrijo, rad bi izdelal pohištvo iz injicirane plastike in železa. Produkt s tekočega traka. Veste, lažje je oblikovati omejeno serijo kot produkt, ki bo več let v ponudbi. Sem industrijski oblikovalec, ki ga bolj zanima industrijska proizvodnja, ne unikatni izdelki in omejene naklade.
Več: davidtavcar.com
