Arhitektka Lenka Míková se je ob prenovi starega kmečkega poslopja na jugu Češke znašla pred zahtevno nalogo. Kako ohraniti prvotno dušo stavbe, a vseeno zagotoviti kar največjo raven udobja novim prebivalcem? Njena rešitev, ki jo je poimenovala kar "Dve hiši, srni in drevesa" navdušuje s harmoničnim pristopom k ohranjanju arhitekturne dediščine in številnimi vzporednicami s sodobnim oblikovanjem prostora.
Tudi na Češkem se številni iz mestnih središč selijo na podeželje v želji po bolj umirjenem življenjskem ritmu in pristnem stiku z naravo. A na žalost tako kot pri nas, stara poslopja z značajno arhitekturo nadomeščajo standardizirane gradbene rešitve, saj marsikdo v tradicionalni arhitekturni dediščini ne vidi možnosti za sodoben način življenja. Kako torej prepričati lastnika in zagotoviti sodobno raven udobja, hkrati pa ohraniti dušo obstoječega objekta? Arhitektka Lenka Míková, ki deluje v Pragi, je v enem svojih zadnjih projektov iskala prav odgovor na to vprašanje.
S spoštovanjem do izvornega arhitekturnega jezika in tradicionalnih gradbenih tehnik se je lotila prenove stare domačije. To sestavljata brunarica in kamniti hlev, postavljena v obliki črke L. Arhitektka se je odločila za minimalne posege v zunanjost objekta, zato pa so spremembe toliko bolj vidne v interierju. Obe hiši je odprla vse do strehe, s čimer je zagotovila odprt in prijeten bivalni prostor. S tem je do izraza prišel tudi volumen tradicionalne črne kuhinje, znotraj obeh objektov pa je ustvarila t. i. črni dimnik, v katerega je umestila sanitarije. Tako v zunanjosti kot interierju se odražajo naravni materiali kot so les, kamen, zemlja, ki v prostor vnašajo del okoliške narave.
Dvojnost obeh objektov je rdeča nit projekta. Raznolik značaj in prvotna funkcija se odražata v novi rabi in celovitem pristopu k rekonstrukciji. Brunarica je namenjena bivanju in zatorej zasnovana precej bolj tradicionalno, čeprav so mogli velik del elementov zaradi dotrajanosti zamenjati. Kot tradicionalne hiše nekdaj, je precej bolj temačna in intimna v primerjavi s starim kamnitim poslopjem, poseben čar pa ji dajejo grobe rokodelske površine iz naravnih materialov.
Skedenj po drugi strani služi kot letna dnevna soba in prostor za goste. Tu je arhitektura bolj odprta in lahkotna, posegi pa bolj drzni. Prvotne kamnite zidove so dopolnili z novim betonskim zidom, ki skrije stopnišče in savno. Z uporabo belega ometa so do izraza prišli stari leseni strešni okvirji. Glavni bivalni prostor se z zložljivimi steklenimi vrati razširi na teraso in se odpre proti okoliški naravi. Novo srce prostora predstavlja odprto ognjišče, ustvarjeno iz masivnega kamna z bližnjega pobočja.
Fotografije: BoysPlayNice
