Navdih za ustvarjanje pogosto črpamo iz narave. Iz zelenih krošenj gozdov, žuborenja potoka in gozdnih rastlin, ki se prepletajo v podrastju. Gozdična, kakor si je ime nadela ustvarjalka Urša Valentič, črpa inspiracijo in energijo za ustvarjanje prav od tam, kakor namiguje že ime samo – iz gozda.
Urškina umetniška pot je vse prej kot linearna. Kot številne ustvarjalne duše je tudi sama že v otroštvu vedela, da si želi ustvarjati in se likovno izražati. Da je to njen svet. A ker živimo v svetu, kjer velja zmotno prepričanje, da se z ustvarjanjem ne da preživeti, se je odločila za študij novinarstva in kar 15 let delovala na tem področju. Po zaslugi novinarstva je dobila ogromno raznovrstnih izkušenj in veščin, četudi je bila poklicna pot pogosto naporna in obremenjujoča. Zdaj tako občuti veliko mero hvaležnosti, saj lahko večji del svojega časa ponovno posveča ustvarjanju. Tisti stvari, ki polni njeno dušo.
Navdih za svoje ustvarjanje črpa iz gozda: »Gozd je zame prostor, kjer lahko zadiham čist zrak, poslušam ptičje petje in žuborenje potoka, vonjam eterična olja iglavcev, občutim mehkobo mahu in se povežem z energijo dreves. V mojih očeh noben drug življenjski prostor ni tako zelo zdravilen kot prav gozd, hosta, gmajna … tu se počutim doma. Če nisem čez dan vsaj enkrat v gozdu, dnevu kar nekako nekaj manjka.«
Ob tem omeni nedavne raziskave iz Japonske, ki so dokazale pomirjevalen vpliv gozda na človeka. V Sloveniji imamo resnično srečo, da spadamo med najbolj gozdnate dežele v Evropi. In še večjo srečo, da se lahko po njih sprehajamo prav vsi, ob tem pa nabiramo zdravilne rastline in plodove. To je privilegij, ki se ga po Uršinem mnenju premalo zavedamo. Številne gozdne motive upodablja tudi na svojih eteričnih keramičnih izdelkih.
»Za sabo še nimam prav dolge kilometrine, kar se tiče iskanja novih motivov. Vsekakor pa ti procesi potekajo povsem naravno, največkrat res tudi v naravi. Ko sem v gozdu, z elementi, ki jih čutim z vsemi čutili, se motivi kar sami ponujajo. Neskončno mnogo jih je. Hrastov list, bukov žir, borovnice in šipek, jerebika, pa ptiči in polži in ježi, lisice, veverice … prekrasni navdihi za motive. Se ne bojim, da bi jih kmalu zmanjkalo. Pri tem so mi zelo pomembni detajli,« o stvareh, ki jo pri ustvarjanju navdihujejo, pove Urša.
Tudi glina ji predstavlja pomembno vez z naravo. Ta nepredvidljiv naravni material je zlitje štirih elementov: je zemlja, ki vsebuje vodo, vanjo vtiskamo zrak in v peči dodamo ogenj. Peti element je ustvarjalna sila, ki jo doda človek. Tudi zato je tako zdravilna in nas vrača v ravnovesje. Urša se je z glino prvič srečala kot otrok, ko je na vikendu staršev izkopavala ilovico in jo gnetla v raznovrstne oblike. Pred tremi leti se je z njo ponovno srečala, ko se je priključila šoli keramike Magija gline. Vse odtlej je ni morala odložiti za prav dolgo. Tako se je oblikovala znamka Gozdična, kot harmonično zlitje ljubezni do gozda, ustvarjanja in narave:
»Ko delaš z glino, preprosto ne moreš razmišljati o nepomembnih nesoglasjih ali malenkostih, ki ti gredo na živce. Monkey mind utihne. Izgubiš se, si v stanju flowa.«
Ideja o oblikovanju Gozdične se je kalila postopoma. Urša je vedela, da si želi ime, ki bi bilo povezano z naravo. Prijateljice so se rade šalile, da je kot gozdna vila, saj se je rada potopila v vsak gozdič ob poti, poleg tega pa je naokrog rada hodila bosih nog. Dolgo časa je iskala pravo idejo, ime, ki bi ga začutila. Potem je nekega dne v meditaciji našla Gozdično.
»Uh, izzivov res ne zmanjka. Ena od lekcij, ki jih daje glina, je gotovo nenavezanost. V resnici nikoli ne moreš biti z gotovostjo prepričan, ali bo izdelek preživel peko, ali bo videti točno tako, kot si si zamislil, kako bo izpadla glazura, ali bo kje kakšna razpoka. Učiš se izpustiti. Učiš se tudi potrpljenja, saj od zamisli do končnega izdelka minejo vsaj trije tedni, pogosto še več, če ne želiš prižigati napol prazne peči. Zame so izziv tudi velike forme, tu imam še kar nekaj dela. Na srečo sem rada v ‘začetniški fazi’, rada se učim in izpopolnjujem veščine, mislim, da se to ne bo nikoli spremenilo,« o izzivih, ki jih ustvarjanje z glino prinaša, pove Urša.
Rokovanje z glino pa dopušča veliko prostora tudi za razvoj. Je namreč vseživljenjsko učenje, ki se zlepa ne konča. Poleg tega bi se Urša rada izpopolnila tudi v drugih veščinah, ilustraciji in oblikovanju na vretenu. Zanima jo tudi priprava glazur, pa preizkušanje raznovrstnih tehnik in materialov. Sočasno s tem bi rada razvila tudi Gozdično, saj tudi na področju razvijanja in trženja znamke obstaja še malo morje veščin, ki jih v tem času potrebujejo vsi ustvarjalci in rokodelci. Svoje znanje in strast pa bi rada prenesla tudi na druge:
»Razmišljam tudi o snovanju kreativnih delavnic. Ustvarjanje novih izdelkov je sploh eno izpolnjujoče delo, res je poseben občutek, ko z lastnimi rokami ustvariš nekaj novega, uporabnega. Toplo priporočam vsem, da vsaj enkrat v življenju poskusite!«
Fotografije: Polona Bartol
