V 120 letih, kolikor jih je minilo od izgradnje meščanske hiše v jedru štajerske prestolnice, se obiskano stanovanje ni bistveno spremenilo. Star, škripajoč parket in od vlage načeta arhitektura sta v sebi nosila le bled spomin na nekdanjo mariborsko buržuazijo. Dokler stanovanje ni končno dočakalo obnove, ki mu je vdihnila novi meščanski etos.
Za sloji pisanih tapet, prahu in sledi počasnega razkroja je avtor prenove videl ogromen potencial. Velika dvo- oziroma celo štiri-krilna vrata, visoki stropi in ohranjeni skoraj poldrugo stoletje stari detajli so pričali o kulturni in bivanjski dediščini Maribora na pragu 20. stoletja. Čeprav je stanovanje prešlo celovito adaptacijo, pa so bili vsi izvirni elementi restavrirani, pri čemer so za vsak element poiskali svojega mojstra; kar pa je bila ena težjih nalog, saj je mojstrov vedno manj.
Stanovanje je bilo nato opremljeno z več vidikov. Prvič, tloris se je reorganiziral tako, da so prostori, kot nekdaj, nanizani v prehodnih sobah. Na skrajnih krilih stanovanja sta umeščeni spalnici, v sredico pa kuhinja z jedilnico in dnevna soba. Dvokrilna vrata, ki sobe povezujejo, prebivalcem ponujajo skrbno kurirane, a hkrati pretočne bivanjske scenarije. Sedeč na kavču tako v diagonali vidimo kuhinjo in tistega, ki v njej pripravlja prigrizek. Iz ene spalnice lahko ujamemo pogled v drugo, iz predsobe pa lahko hkrati ošvrknemo svoj odsev v kopalniškem zrcalu in z dobrotami obloženo jedilno mizo. To stanovanje, čeprav v svoji izvirni salonski kompoziciji, je enako (ali celo bolj) odprto kot kakšen sodoben stanovanjski ambient.
Drugič, stanovanje je bilo do zadnjega koščka napolnjeno z umetninami, ki so v nekaterih primerih celo narekovale nadaljnjo zasnovo prostora. To je še posebej vidno v sobi za goste, kjer se zvečer – ravno v vizuri hodniške zasnove – prijetno osvetli platno avtorja prenove in tako postane del bivalnega ambienta, čeprav v njem fizično ne visi.
Tretjič, stanovanje je opremljeno z izbrano, raznoliko opremo. Tu najdemo tako restavrirane klasične kose pohištva kot tiste »pozabljene«, najdene na bolšjih sejmih. Večji kosi opreme so izdelani po meri, nekatere, kot na primer kamnite kavne mizice, pa so izdelali izkušeni mojstri. A čeprav je oprema zbrana iz različnih vetrov, vseeno deluje kot usklajena celota.
Četrtič, stanovanje je bogato opremljeno z velikimi sobnimi rastlinami, marmorjem ter mladostnimi barvami. S temi izrazito sodobnimi trendi se je precizen meščanski salon, prepoln umetnosti, preobrazil v hudomušen in sproščen dom.
Vsi štirje pristopi k oblikovanju novega prostora – arhitektura, oprema, umetnost in humor – so v prenovi združeni na povsem naraven in lahkoten način. Lahko bi rekli, da so drzne poteze in nežne nianse ustvarile popolno kompozicijo.
Slikarska dela: Havlini, Drago Mom, Petar Beus, Hans Paap, Ante Trstenjak, ostali
Fotografije: Sami Rahim
