Spomladi smo obiskali vrt v Vipavski dolini, ki prekipeva od cvetja in barv. Na majhnem prostoru je lastnica zbrala bogastvo rastlin, ki ponujajo čudovite prizore iz dneva v dan.
Marija Trošt že od otroštva obožuje rastline. Njen oče naj bi imel navado reči, da kamorkoli zobotrebec vtakne, kar ozeleni. Vse, česar se loti – kar posadi, poseje, razmnoži – uspeva.
Zgodba Marijinega vrta se je začela pred približno petnajstimi leti, ko je na parceli, veliki 600 m2, postavila pritlično montažno hišo. Takrat tu še ni bilo vrta, le nekaj dreves in potoček, ki teče med parcelo in cesto.
Potem je začela s sajenjem – leta 2004 je nasadila glavnino vrtnic in plezalk. “Zjutraj pred službo sem bila na vrtu dve uri in pol in cele vikende. Takrat sem polagala tudi travo, ki mi je bila pomembnejša od omar v hiši,” se nasmehne. Pred sajenjem pa je naredila podroben načrt, nakupila zdrave rastline z dišečimi cvetovi in jih barvno uskladila.
Pod dišečo streho
Pri njej najdemo le vrtnice plezalke: na tako mali parceli za klasične vrtnice namreč ni bilo prostora. “Pa še nekaj pozitivnih stvari je: vrtnice se hitreje posušijo in so tako bolj odporne na razne bolezni. In ker so na latnikih, sem spodaj lahko posadila še trajnice, tako da mi vedno nekaj cveti,” pove.
Kljub pestrosti in pomanjkanja na vrtu pa Marija Trošt svoje zasaditve načrtuje. Skuša uskladiti barve, strukture, teksture … “S toliko leti se navadiš in veš, katere rastline bolj pašejo skupaj. Ampak jaz zmeraj vidim sliko. Vidim, kako bo, ko bo cvetelo. To je verjetno danost.”
Vrt Marije Trošt v Budanjah ponuja nešteto zanimivih prizorov, ki so na ogled vsem mimoidočim, saj – za razliko od večine slovenskih vrtov – nima ograje. Lastnica želi lepoto svojega vrta deliti z vsemi.
Fotografije: Marija Trošt, Mateja Košir
