Čeprav je moj spomin na Kolezijo le meglen - še kot šolarka sem tu trenirala plavanje - pa se spomnim, s kakšnim ponosom sta me tja vozila starša. Kolezija je bila zanju še vedno sinonim za ugledno kopališče - tudi v tistih zadnjih izdihljajih, ko je bazen že prekrival (večkrat pokrpan) balon.
Kolezija je svoj ugled pridobila kot najstarejše urejeno mestno kopališče v Ljubljani. Na tem mestu obstaja vse od leta 1879, ko se je takratni lesni bazen še napajal z vodo iz Gradaščice. Sem so meščani prišli na rekreacijo, na druženje, kartanje, na igre z žogo; tu so plavalci kluba Jadran trenirali za svoja tekmovanja. Bazen so tekom let večkrat prenovili, dozidali in razširili, zadnjič pa je bil prenovljen v 70. letih prejšnjega stoletja. Leta 2001 je zaradi dotrajanosti kopališče zaprlo svoja vrata in objekt je bil podvržen še hitrejšemu propadu – deloma zaradi naravnih sil, deloma pa zaradi urbanih subkultur, ki so v izpraznjeni školjki bazena videle priložnost za svoje športno in likovno udejstvovanje. Leta 2009 je bil razpisan arhitekturni natečaj za prenovo kopališča, na katerem so zmagovalno rešitev zasnovali Ravnikar Potokar arhitekti.
Kolezija pred prenovo, foto: RP Ravnikar Potokar arhitekturni biro d.o.o.
Zasnovali so povsem novo kopališko stavbo, ki je (kljub nekoliko drugačni umestitvi v prostor) prevzela splošnega duha izvirnega kopališča – kopališča v zelenju. Lahka, paviljonska stavba že iz vhodne ploščadi prepušča poglede proti odprtemu letnemu kopališču, mimo zadovoljnih kopalcev in na ohranjena drevesa rečnega brega. Z zasukom objekta so na gladino bazena prepustili tudi zahodno sonce, ki ga je prej zastirala bivša kopališka stavba, in s tem sprostili poglede na dih jemajoče sončne zahode za mestom. Na travnati obod so umesili rekreativne površine, tribune pa ponovno postavili med bazen in Gradaščico – pod krošnje mogočnih dreves.
Iz tribun se nam pogled obrne nazaj na kopališko stavbo, dematerializirano v svoji stekleni opni, v kateri se odsevajo prizori iz bazena in skozi katero proseva dogajanje iz stavbe. Nova arhitekturna intervencija je tu predvsem, da bi služila popolnemu delovanju bazena – z garažo, recepcijo, garderobami, tehničnimi prostori … – medtem ko poskuša svoje ‘delovanje’ – konstrukcijo, fasadno opno, streho – čimbolj skriti. In prav to jo dela popolno.
Kopališču je dodan še program, ki ga poprej ni imelo – otroški bazen z masažnim delom in čofotalnikom, savne, restavracija, mize za namizni tenis ipd. Čeprav kopališče še čaka na pokriti bazen, katerega izvedba še vedno ni gotova, pa je ponovno postalo priljubljena poletna destinacija meščanov. To je kopališče, v katerem ni toboganov, glasne glasbe ali obilice vodnih atrakcij. To ni vodni park. To je Kolezija, prostor za druženje in rekreacijo v naravi.
Arhitektura: Ravnikar Potokar arhitekti
Fotografije: Virginija Vrecl
