Obiskali smo vrt, ki se razprostira pa srednjeveških terasah. Obdaja hišo, polno spominov na preteklost. Njeni lastniki so nekdanjemu skednju grajske pristave, ki na tem mestu stoji že vsaj 500 let, namenili novo vlogo.
Dom družine Skender je umeščen pod Kostelski grad ob Kolpi. Mojca in Miran sta uredila čudovit dom z velikim posluhom za tradicijo in ga vgradila v še lepši vrt.
Na parceli, ki je bila poseljena že v prazgodovini, najdemo veliko fragmentov iz različnih zgodovinskih obdobij. “Ko smo čistili parcelo – hiša je vpeta v srednjeveške grajske terase -, smo odkrili izjemno veliko keramike,” pove Mojca. Izkazalo se je, da gre delno za prazgodovinsko, delno za srednjeveško keramiko. “Drugim ljudem pomenijo te črepinje smeti. Meni pomenijo dragocenost. Gre za vpetost, povezanost s prostorom in časom,” začne pogovor z nami Mojca.
Tako zavzeto kot je hranila na vrtu izkopano keramiko, je ohranila tudi druge spomine na preteklost: staro grajsko pristavo; pohištvo, opremo in pripomočke iz svoje mladosti in svojega kraja; ob hiši najdene opomnike na pretekle dobe. Obisk pri njej je tako le nizanje neverjetnih zgodb o odkritjih, tradiciji in ljubezni.
Hiša, skedenj in hlev
Celotno področje vasi Kostel je zaradi gradu spomenik državnega pomena: na celotnem območju spomenika pa so dovoljene le nadomestne gradnje. Na mestu hleva sta Mojca in Milan pred četrt stoletja pričela z gradnjo vikenda. Tu sta preživljala vse več časa, dokler se nista odločila, da tu, v odročnem, a idiličnem kraju, ostaneta za vedno.
Arhivska fotografija Gradu Kostel in cerkve sv. Treh Kraljev; ter grajska pristava pred prenovo
Čez čas sta dokupila tudi grajsko pristavo, ki je izpričano stala že v času, ko je Kostel obiskal Janez Vajkard Valvazor: oba objekta, skedenj in hlev, sta namreč skupaj z gradom ovekovečena v njegovem bakrorezu, ki je izšel kot priloga Slave vojvodine Kranjske. Oba sta še v 60. letih prejšnjega stoletja služila svojemu namenu, nato pa bila večkrat prezidana. Nova lastnika sta se odločila skedenj obnoviti in ga urediti v pisarno. “Zgornji del je bil lesen, gnil, in je kar klical po tem, da se ga nadomesti. Kamniti, historični del stavbe pa sva poskušala povrniti v čim bolj avtentično podobo, tako da sva iz kamnov odstranila vse nanose, ki so jih stoletja dodajali, nato pa nanj postavila novo, leseno hišo.
Gradbena dela
Pristava danes
Vrt, poln življenja
Velik del Kostela je bil dolga leta zapuščen. Ko sta Mojca in Milan kupila parcelo, sta jo začela čistiti – in kar nekaj let sta porabila, da sta očistila vso podrast, grmovje in podrto drevje. “In tedaj so ven zasijale te srednjeveške stopnice, ki so nekoč vodile do gradu, po terasah mimo cerkve,” pove Mojca. Fragmenti stopnic ob cerkvi še obstajajo, medtem ko je bila večina kamnitega stopnišča v preteklosti uporabljena kot gradbeni material za druge hiše in ureditve v vasi. Spodnji del se je ohranil le zahvaljujoč obilni podrasti, ki ga je ščitila dolga desetletja. Danes je zahvaljujoč novima lastnikoma obnovljen in ohranjen.
Vrt je zasajen s številnimi trajnicami, med katerimi izstopajo hortenzije. “Prvo mi je pred četrt stoletja prinesla lepega dne mama in rekla: ‘Glej, tukaj v senčko jo posadi, da ti bo delala.” Pa sva iz tiste ene ta isti dan naredile tri in jih posadile ob stopnicah.” Danes je na vrtu več kot petdeset hortenzij.
Na dvorišču pred hlevom, na mestu nekdanjega gnojišča, najdemo še eno zanimivost. “Tu raste (tako pravijo gozdarji) najvišje in najdebelejše bezgovo drevo. Ni grm, ampak je drevo. Zlasti je krasen spomladi, ko cveti in ves prostor napolni s svojim omamnim vonjem.”
Na vrtu srečamo še krastače, ki se razmnožujejo v koritu, kjer se je nekoč napajala živina. Račke tekačice skrbijo za higieno tal, žuželke se pasejo v žuželčjem hotelu, ptice v ptičjih hišicah, tu in tam se pojavita tudi kak medved ali lisica. “To moraš sprejeti, če živiš v dnevni sobi divjih zveri – hiša se namreč dotika gozda,” zaključi vodstvo po svojem enkratnem domu naša gostiteljica Mojca.
Foto: Mateja Košir
