Vodnjan, istrsko mestece z bogato zgodovino in številnimi spečimi stavbami, skriva neizmerne potenciale. V eni od starodavnih hiš sta arhitekta Nina in Matevž Granda našla priložnost za raziskovanje in subtilno arhitekturno izražanje skozi prenovo.
Vznemirljivo zgodovinsko mestece v jugozahodni Istri, nedaleč od Pulja, očara s svojo bogato kulturno dediščino in očarljivo arhitekturo. Kamnite ulice, trgi in stare zgradbe pričajo o stoletjih vplivov beneške in lokalne istrske, delno tudi avstroogrske kulture, zaradi česar je Vodnjan arhitekturno in zgodovinsko dragoceno mesto. Znano je po ohranjeni srednjeveški zasnovi in labirintu ozkih ulic, ki skrivajo renesančne in baročne palače, cerkve in hiše. Med najpomembnejšimi znamenitostmi je župnijska cerkev sv. Blaža, ki hrani redke mumificirane relikvije svetnikov, kar je redkost v širši regiji.
Od drugih istrskih mest se Vodnjan razlikuje po svoji več kot kilometer dolgi in ravni ulici – najdaljši v Istri, – ki se razteza od glavne ceste do starega mestnega trga. Le okoli 20 metrov od tega trga pa v nizu stavb stoji hiša, ki je s svojo kamnito prezenco nagovorila Nino in Matevža Grando. Kupila sta jo, jo skrbno obnovila, zdaj pa jo uporabljata kot počitniški dom za svojo družino in kot prostor povezovanja, srečališče arhitektov iz regije.
Z odvzemanjem do stavbne esence
Arhitekta pripovedujeta, da je prenova, ki je potekala med letoma 2018 in 2020, potekala počasi, a igrivo; vsak korak ju je vodil naprej z radovednostjo in navdušenjem nad tem, kam ju bo pot zanesla. Projekt prenove je postal njuno »igrišče« – prostor, kjer sta lahko preizkusila rešitve, ki jih pri naročnikih morda ne bi mogla.
Osnovni koncept njunega dela je bil gradnja z odvzemanjem – nasproti običajnim metodam, ki dodajajo sloje in materiale. Stavba je bila polna plasti preteklih posegov, ki so jih dodajali prejšnji prebivalci. Lastnika opisujeta, kako so se med temi plastmi nabirali različni ostanki, od gnezd glodavcev do smeti. Pri čiščenju sta postopoma odstranjevala sloje, vse do nosilne kamnite strukture, ki sta jo želela ohraniti vidno, saj kamen s svojo grobo lepoto pripoveduje zgodbe in izžareva trdoživost.
Več volumna in svetlobe
Stavba je zelo vertikalno strukturirana; nekoč sta tu stali dve ločeni hiši, ki sta že pred stoletji postali eno. V stolpiču so manjši prostori, spalnice in kopalnice, v večjem delu hiše pa je bivalni del s kuhinjo in jedilnico. Hiša se po štirih etažah zaključi z odprto strešno teraso, ki ponuja čudovit razgled na celotno Istro in morje.
V osrednjem prostoru hiše sta si arhitekta z odstranitvijo etaže prizadevala izboljšati osvetlitev, saj je bila hiša prej precej temna. Dvovišinski prostor, v katerem so danes kuhinja, jedilnica in dnevni kotiček, omogoča prodor naravne svetlobe skozi okna v dveh etažah, odprt volumen pa prinaša prostranost in zračnost v kamniti dom.
Nagnjena kamnita stena
Med prenovo so se razkrile številne arhitekturne posebnosti: v hiši sta arhitekta odkrila več zazidanih vrat, ki pričajo o zgodovinski raznolikosti rabe stavbe. Ena od najbolj izstopajočih značilnosti stavbe pa je nagnjena stena v bivalnem delu, ki se od tal do vrha, pri okoli 11 metrih, nagiba v notranjost za približno meter. Statik je ugotovil, da je bila ta napaka narejena že v zgodnjih fazah gradnje, a se je konstrukcija v naslednjih fazah utrdila. Poudaril je, da če je stavba s takšno steno zdržala stoletja, bo zagotovo ostala trdna še naprej, kar je zakoncema Granda dalo gotovost, da lahko ohranita avtentičnost tudi pri takih, na prvi pogled težavnih elementih.
Lebdeči stebrički
Lokalni mojstri so bili ključni pri prenovi, veliko dela pa sta arhitekta opravila tudi sama. Matevž je na primer sam izvedel teraco, saj lokalni mojstri niso povsem razumeli njegove vizije, kako naj bodo izvedena tla.
Svojevrstno zgodbo ima tudi stopnišče. Hiša je imela takrat, ko sta jo zakonca Granda kupila, leseno stopnišče s privlačnimi lesenimi stebrički. Želela sta ga ohraniti, vendar je bilo preveč poškodovano. Tako sta zasnovala novo stopnišče in kljub prvotni zamisli, da ohranita stare stebričke, se ti oblikovno niso skladali z izčiščenimi modernimi stopnicami. Zato pa sta jih domiselno vključila v ograjo galerije, kjer zdaj, v kombinaciji z jeklenimi nosilci in napeto jekleno vrvjo, stebrički ustvarjajo lebdeč in lahkoten videz, ki povezuje preteklost in sedanjost.
Poetika kablov
Tudi inštalacije sta arhitekta rešila na domiseln način. Vodovodne in kanalizacijske cevi sta dala napeljati v opuščen dimnik, medtem ko je električna napeljava tista, ki pušča poetično sled in spominja na začetke elektrifikacije. Vodnjanske ulice, znane kot prve z javno razsvetljavo v Istri, so arhitektoma dale navdih za nadometni način izvedbe električnih inštalacij. Bakelitna stikala in vtičnice ter opleteni kabli kamnitemu ambientu podarjajo nostalgičen pridih in povzemajo duh starih časov.
Kaminska peč in debeli zidovi
Hiša ohranja starinski čar, vendar s premišljenimi sodobnimi rešitvami, ki povečujejo udobje in funkcionalnost prostorov. Za zimske mesece imata arhitekta na voljo kombiniran način ogrevanja. Glavni vir toplote je kaminska peč na drva, ki prostorom daje prijetno domačnost. Dodatno udobje zagotavlja talno gretje pod teracem, ki vzdržuje konstantno temperaturo okoli 15–17 stopinj Celzija, medtem ko peč prostor ogreje do 20–21 stopinj. Po potrebi sobe dogrevajo še z manjšimi električnimi radiatorji. Hiša sicer ni izolirana, zato pozimi zahteva nekoliko več toplih oblačil, poleti pa 60 centimetrov debeli kamniti zidovi poskrbijo za prijetno hladen ambient brez potrebe po klimatski napravi.
Ko stopimo v njeno notranjost in se prepustimo njenemu vzdušju, spoznamo, da hiša v Vodnjanu ni zgolj prenovljena stavba; je prostor, kjer se arhitektura prepleta s sanjami in resničnostjo. Stene, ki nosijo sledi preteklih časov, zdaj privabljajo svetlobo, da z njo rišejo nove zgodbe, medtem ko vsak detajl odseva skladnost starega in novega. Z drznimi potezami hiša ponuja navdih vsem, ki se sprašujejo, ali se je vredno podati na pot prenove.
Fotografije: Jana Jocif
