Projekti, ki dolgo zorijo in hiše, ki se zidajo več let, presegajo svoj čas. Presegajo hipne odločitve, nepremišljene spremembe, presegajo našo mentalno podobo o tem, kaj dom mora biti in se namesto tega ukvarjajo z vprašanjem, kaj dom je.
Enega takšnih domov, katerih prenova je trajala dobrih deset let, smo našli v Mariboru, kjer se je družina ob reševanju stanovanjskega problema odločila za nakup delavske hiše iz 30. let prejšnjega stoletja. Hiša, ki v zadnjih petdesetih letih ni bila nadzidana (tako kot večina njenih neposrednih sosed), je predstavljala redko arhitekturno identiteto tega prostora. Investitorja sta se navduševala nad skromnostjo nekdanjih potreb, nad spoštljivo umestitvijo hiše v prostor, nad zelenim atrijem s “studencem, češnjo in šparglji” … Prevladala je romantika; odločila sta se za nakup.
Kmalu sta uvidela, da njuna romantična miselnost ne gre v korak z odnosom arhitektov do takšnih, starejših stavb. “Prevladala je ideja, da v prostor posegamo čimbolj odgovorno in spoštljivo, da ostanemo v enakem tlorisu, v enaki višini slemena, v istih proporcih, da uporabimo čim manj betona in čim več ekoloških materialov. Hišo si je ogledalo nekaj arhitektov in zaključki so bili zelo podobni: potrebno je rušenje do tal in novogradnja sodobne hiše,” se začetkov spominja investitor Domen Rupnik.
K sodelovanju sta zato povabila arhitekta Iro Zorka, ki se podpisuje pod trajnostno arhitekturo. Že na prvem sestanku na lokaciji je prepoznal pozitivne plati hiše – njeno osončenost, južno orientacijo, intimo njenega vrta … Nato so skupaj še z enim odgovornim arhitektom, Robertom Veselkom, edinstvenim strokovnjakom za gradnjo iz naravnih materialov pri nas, izdelali projekt za prenovo. “Ujeli smo se že v začetku in odlično sodelovali do konca. Iskali smo ravnotežje med potrebami in željami, med starim in novim, med ceno in kvaliteto, med eko trendi in zdravo pametjo.”
Glede na stanje hiše je bila delna rušitev nujna – kljub temu pa je njena prezidava ostala v enakih gabaritih. Prenova je bila – da bi se podredila finančnim zmožnostim mladih samograditeljev – razdeljena na več faz: izdelava začasnega bivališča v obstoječem prizidku; gradnja pritličja osnovne hiše; na koncu pa še izvedba mansarde. Dela na hiši so se začela zelo kmalu po prvem sestanku z arhitektom, trajala pa še nadaljnjih deset let; dolgotrajen proces pa je naročnike pripeljal do poglobljenega razumevanja lastnih potreb, ki so se manifestirale v tej hiši, polni duha in topline.
Več o hiši in njeni postopni prenovi si lahko preberete na blogu Ekotako.
Arhitektura: Ira Zorko in Robert Veselko
Fotografije: Domen Rupnik
