V Križevcih pri Ljutomeru je mikaven vrt, ki ga zgodnje jutranje sonce prekrijejo z bakreno zlatim prelivom. Na njem imajo pomembno vlogo živali; prve so glasne in klepetave, druge pa tihe in veličastne.
Že zgodaj zjutraj so papige v voljeri razigrane, ker pričakujejo zajtrk. Na vrsti so prve, saj so najbliže hiši in najdlje pri hiši. “Že 15 let jih imamo, vrt pa sva z možem začela urejati pred sedmimi leti,” pripoveduje Sonja Kokot, lastnica vrta.
Vrt se na prvi pogled zdi podolgovat in ozek, namesto ograje sta si lastnika na meji do sosedov omislila dolg nasad z grmovnicami in trajnicami, ki z vsakim letom pridobiva močnejši karakter. Na koncu ožine, kjer marsikdo pomisli, da se vrt konča, se nenadoma odpre veličastni prizor: prostorna pergola vabi k posedanju, še prej pa opazimo ribnik s 27 tisoč litri vode, v katerem domuje 16 japonskih krapov, ki s pisanimi telesi elegantno jadrajo tik pod vodno gladino.
V meditativnem kotičku je ustoličen kip Bude, za ravnovesje jina in janga pa na drugi strani vodnega motiva skrbi brinov grm, ki ga lastnica vrta striže in oblikuje, da deluje lahkotnejši in bolj zračen.
V senci večjih dreves, ki obrobljajo vrt, se na gredicah razraščajo iskrivke, kresnice, hoste, praproti, hakonska trava. Na sončnem delu pa naletimo na očarljive in nezahtevne okrasne trave. Posajene so v večjih skupinah, da kot ograja zapirajo pogled na sosednjo njivo.
Ob vprašanju, kaj ji pomeni vrt, lastnica razkrije, da je njen učitelj, ki jo vsako leto nauči kaj novega. Na njem rastline rastejo zelo hitro in ugotavlja, da jih je bolje posaditi bolj na redko in nekaj let počakati, preden posadi kaj novega. Tako se uči tudi potrpežljivosti.
