Na obronku Polhograjskih dolomitov, v neposredni bližini Ljubljane, smo našli enodružinsko hišo, položeno na zeleni teren.
V biroju Trošt Krapež Arhitektura so se do parcele na gozdnem robu približali izredno spoštljivo. Hišo so razdelili na tri sklope: delno vkopano klet; lahek, v velike steklene površine odet paviljon z bivalnimi prostori; ter ozek in dolg nočni del s spalnicami, ki se vsaka zase odpirajo na travnato gozdno jaso.
Vsak izmed treh volumnov ima svoj karakter. Klet se s skulpturalnim izrezom odpira na dovozno pot. Njena težka materialnost, obdana z velikoformatno keramično in kovinsko oblogo, jasno izraža tektonsko vlogo vkopanega volumna: ne le, da se upira eroziji terena, pač pa podpira tudi leseno hišo, ki stoji na njej. Neizprosno trdnost kleti mestoma presekajo načrtovani vdori zelenja: zasajene popenjavke na eni in grmovnice na drugi strani bodo vkopani volumen kmalu spet vzele za svojega, ga obrasle in zakrile.
Ko se po nežno osvetljenem stopnišču povzpnemo do pritličja, nas najprej pričaka velika vhodna niša. Čeprav smo še zunaj, nas lesene stropne in teraco talne obloge povabijo, da skupaj z njimi nadaljujemo pot v notranjost.
Uokvirjeni razgledi
Bivalni prostor je razdeljen na tri dele: kuhinjo, dnevno sobo in osrednji servis. Preko velikih okenskih odprtin, orientiranih na prav vse strani neba, nam pogled steče v zunanjost, najprej na veliko južno teraso z zunanjo jedilnico, pa še dalje, na krošnje dreves, ki rastejo pod hišo.
V spalnem volumnu so drug za drugim nanizane otroške sobe, kopalnice, delovni prostori in utility. Drsna okna se odpirajo neposredno na osončeno gozdno jaso. Previsna streha, skupaj z obrtniško izdelanimi lesenimi svetili, senči notranjost.
Navduši nas tudi obdelava fasade. Belo ometane stene so na vseh stikih in vogalih zaključene s temno sivimi keramičnimi obrobami, prav tako senčila, okna in rob strehe. Tako so posamezne ploskve med seboj jasno ločene – v materialu, barvi in tudi funkciji.
Igra tankih, črnih pasov se nadaljuje tudi v notranjosti – v zaključkih kuhinjskega pulta, v ročajih drsnih vrat, v detajlih kopalnice. In čeprav je notranja oprema po svoje minimalistična (ta občutek izhaja predvsem iz svetlega teraco tlaka), pa kot takšna predstavlja okvir za bolj zanimive detajle notranje opreme – za v letvice oblečen strop, za igro (naravne in umetne) svetlobe, za razgled v iz dneva v dan spreminjajočo se naravo.
Obisk zaključimo s ponovnim pogledom na krajinsko zasnovo. Poleg zatravitve in zasaditve visokoraslih avtohtonih dreves in grmovnic nam pozornost ukradejo še balvani polhograjskega dolomita, najdeni ob izkopu gradbene jame. Položeni na zelenico nudijo prostor za igro in počitek. Naravo pa najdemo tudi znotraj arhitekturne zasnove: v zasaditvi trajnic in sloke breze, ki rastejo kar sredi terase (to jim omogoča korito, utopljeno v streho kleti); ali pa v zeleni strehi objekta, ki naravi vrne delež zelenih površin, odvzetih z izgradnjo hiše.
Kot lepo strnejo arhitekti: “Hiša uporabnikom omogoča doživeto bivanje v stiku z naravo.”
Arhitektura: Trošt Krapež Arhitektura
Fotografije: Miha Bratina
