Obiskali smo prenovljeno družinsko hišo sredi spomeniško zaščitenega predela Ljubljane.
Prebivalci Krakovskega predmestja so Ljubljančane dolga leta oskrbovali z ribami in svežo zelenjavo. To malo naselje, ki je bilo prvič omenjeno leta 1450 (a je bržkone obstajalo že stoletja prej), je Ljubljana kmalu absorbirala vase. A Krakovo je, kot okamenelo v času, ohranilo svojo podobo. Majhne, vaške hiše, postavljene na rob podolgovatih parcel, skrbno urejeni vrtički in prijetne srednjeveške uličice so bile leta 1986 razglašene za kulturni in zgodovinski spomenik. Obiskali smo eno od nedavno prenovljenih hiš, ki na majhnem prostoru združuje vse prednosti vaško-urbanega življenja.
Stavba, ki je bila na ozko kmetijsko parcelo postavljena pred dobrim stoletjem, je bila od takrat večkrat prezidana in posodobljena. V eni od teh prezidav je izgubila tudi stik z vrtom in tako izgubila bistveni del svoje identitete – ni bila več idilična kmečka hiša sredi rastočega mesta, niti urbana hiša v (razširjenem) centru Ljubljane. Bila je kmečka hiša – brez obdelovalne zemlje. Na srečo ji je ostal razgled – na staro ulico, na zeleno ozadje Gradaške, na počasni vrvež, ki se na krakovske ulice steka iz bolj obljudenih nabrežij Ljubljanice in Gradaščice.
Nava arhitekti so hišo sprva prevetrili v funkcionalnem smislu – odstranili nepotrebne predelne zidove, kjer se je dalo, prostor dodatno osvetlili – nato pa so se lotili njene posodobitve. S skrbno izbrano opremo so kmečko hišo preobrazili v meščansko stanovanje. V izčiščen prostor so umestili pohištvo: od po meri izdelane lesene vgradne opreme (kuhinje, omar, pisarne), preko dediščine lastnikov (rdečega pianina, na primer, ali pa nekaterih kosov staromeščanske opreme), pa do sodobnega slovenskega in skandinavskega oblikovanja. Tako so v nekdanji podeželski hiši ustvarili prijetno in sproščeno novo meščanskost.
Nekdaj temačno hišo zdaj obliva obilica naravne svetlobe. Lahkotno, polkrožno stopnišče v pritličje prepušča sončne žarke, ki v hišo zaidejo preko strešnih oken. Okna v ostalih prostorih so izdelana po stari maniri z okenskimi križi in poravnana z zunanjim robom fasade. Odpirajo se navzven in v notranjosti ustvarjajo občutek, kot da ne bi obstajala; hkrati pa odpirajo karseda široke poglede na slikovit ritem hiš, ki sproščeno sledi obrisu Krakovske ulice.
Vsekakor gre za zgleden primer obnove, ki na zelo lahkoten način, brez nepotrebnih napetosti, opolnomoči vmesno stanje, v katerem ostaja ujeta hiša: nekje med vaškim in urbanim, med zgodovinskim in sodobnim; med okamnelim in fleksibilnim.
Arhitektura: Nava arhitekti
Fotografije: Boris Vranić
