V zraku spokojen mir, v vidnem polju morski horizont. Mala počitniška hiška stoji na idiličnem škotskem otoku Eriskay ob severni obali Škotske in se s svojo podobo navezuje tako na bogato zgodovino tukajšnje zemlje kot na sodobno vizijo oblikovanja.
Na dvignjeni planoti, tik nad slovito Prinčevo plažo, je idiličen novonastali objekt, ki se s svojo podobo razlikuje od sodobnih novogradenj. V celoti se namreč spaja z okoliško naravo, tako v izbiri materialov kot legi in obliki. Prav na tem mestu se je leta 1745 izkrcal Charles Edward Stuart, ki je pozneje prevzel angleški prestol. A dovolj zgodovine. Arhitekturni biro BARD je dobil nalogo, da s spoštovanjem do ruševin oblikuje hišo, kar se je izkazalo za vse prej kot preprosto nalogo.
Prvotni objekt je bil namreč zgrajen iz okoliškega kamenja, a se je skozi čas spreminjal in prilagajal potrebam prebivalcev. Kamniti zidovi so se skozi leta preoblikovali, v nekem obdobju se je oblikovala zaokrožena stena iz okroglega lokalnega kamenja in brušenih kamnov. Postavljen je bil tudi betonski pokrov, ki naj bi nosil novo strešno konstrukcijo. Arhitekti so tako zasnovali koncept, ki je predvideval le manjše invazije v samo grajeno strukturo. Najbolj so posegli v jugozahodni vogal objekta, kjer so že bili znaki delne porušitve. V tem kotu so objekt odprli z zasteklitvijo in lesenim polnilom ter s tem poskrbeli za prekrasne razglede na zaliv. Odvečno kamenje so uporabili za popravilo drugih območij udorov in dvig višine sten.
Stavba je preprosta tako konstrukcijsko kot konceptualno. Stare kamnite stene so večinoma ostale nedotaknjene, v odprtino pa so vstavili novo oblikovano strukturo. Ta zaradi svoje preproste oblike in uporabljenih materialov ne izstopa, temveč se lepo zlije z obstoječim kamenjem. Leseni objekt je vstavljen z velikim spoštovanjem do obstoječe strukture. Vhod v hišo je prek manjšega dvorišča oblikovan na zunanji strani ruševin. Ob vhodu je manjši del namenjen kopalnici in manjši kuhinji, kabina za prhanje pa je v že obstoječi odprtini v kamenju.
Osrednji prostor je obokan, s čimer se poveča njegova prostorska razsežnost. Prekrasen razgled se obiskovalcu razkrije postopoma, po zaslugi številnih kotov in vogalov. V streho so arhitekti vstavili tudi odprtino, ki v prostor spušča jutranjo svetlobo. Počitniški objekt je prijetno zatočišče v vseh letnih časih, predvsem zaradi orientacije in neprekinjenega dotoka svetlobe. Za bolj intimne trenutke so ob odprtem kotu oblikovali polico, na kateri je mogoče preprosto posedati, brati knjigo ali občudovati razgled na morski horizont.
Fotografije: Alexander James-Aylin
