Patricia Urquiola, priznana španska arhitektka in oblikovalka, je pred letom dni dokončala mediteransko počitniško hišo za zanimivo družino. Pri tem je upoštevala vse tradicionalne in vernakularne posebnosti otoške arhitekture, a hkrati ostala zvesta svojemu avtorskemu pristopu.
Že dolgo sem želela napisati kaj o arhitekturi mojega drugega doma, Balearskih otokov, kjer zadnja leta živim in delam. In ta hiša je popoln uvod v to, kar sama razumem kot dovršen preplet človeškega bivališča z naravnimi materiali, odprtimi prostori, neukročeno naravo in globoko zakoreninjeno tradicijo.
Arhitektura na Balearih je zelo posebna, takšna za na razglednico. Z apnom ometani kamniti zidovi, opečni korci, detajli iz apnenca in rdeč keramični tlak ustvarjajo prijetno ozadje za sproščeno bivanje v dialogu z naravo. Ta tradicionalna arhitektura je tako globoko zakoreninjena v kulturno zavest Balearskih otokov, da se tudi v svetovnem merilu priznani oblikovalci in arhitekti ponižno prilagodijo tej senzorično bogati, a hkrati materialno preprosti tradiciji.
Tako je tudi v primeru ibiške vile, za katero je španska ikona oblikovanja, Patricia Urquiola, zapisala naslednje: “Ko pomislim na Ibizo, pomislim na družinske hiše v človeškem merilu, brez monumentalnosti. In ta vila, če seveda odštejemo njeno površino, je prav takšna.” Lastnika sta zakonski par z otroki – on Italijan, ona Španka – ki sta si tu želela ustvariti drugi dom.
Vila je postavljena na strmo, trikotno parcelo, zato je arhitektka hišo razdelila na majhne kubične sklope. Nastala sta dva glavna volumna, ki ju povezujejo odprti prostori; iz vsakega kotička hiše – notranjega ali zunanjega – pa se odpirajo spektakularni pogledi na morje in mediteransko zaledje.
Izvedba je potekala v sodelovanju z lokalnimi dobavitelji lesa, kamna, slame; lokalnim mojstrom so bili zaupani tradicionalni arhitekturni elementi, kot so gole stene, lesene polknice, pergole iz trstike, strešne terase … Tradicionalni pečat je bil zagotovljen.
A to ne pomeni, da je hiša le še ena izmed mnogih, ali pa da je njen izgled klišejski. Vsi lokalni elementi namreč le dajejo obliko premišljeni in za sodobno življenje prilagojeni arhitekturni zasnovi – napolnjeni z avtorskim pohištvom, umetniškimi in ročnimi deli – in pripomorejo k ustvarjanju premišljene harmonije med svetovljanstvom in tradicijo. Tako oblikovana celota je hkrati oblikovno raznolika in koherentna ter, najpomembneje, izbrano mediteranska.
Arhitektura: Patricia Urquiola
Fotografije: Manolo Yllera
