Tako imenovani Mews je značilni otoški niz konjušnic oziroma prostorov za kočije, ki so se pozneje preobrazile v garažne prostore, v nekaterih primerih pa še v mnogo več. Arhitektka Trewhela Williams je v severnem Londonu namreč poskrbela za estetsko preobrazbo garaže v čudovito pritličje, ne da bi ob tem škodila značaju zgodovinske stavbe Elizabeth Mews.
Prenova nekdanje garaže z majhno površino, le kakih 43 m2, se na prvi pogled zdi ne preveč zahtevna, a v tem primeru ni bilo tako. Objekt je namreč na ohranitvenem območju parka Belsize, zaradi česar je bilo treba vse spremembe temeljito premisliti, da ne bi škodovale obstoječemu značaju Mewsa. Zapuščina tega je zaporedje vrat, obloženih z lesenim opažem, kar je arhitektka Trewhela Williams vzela v zakup tudi pri preobrazbi pritličja enega od objektov v nizu.
Največ premisleka je bila zato deležna odprtina – garažna vrata so se preoblikovala v fino izdelan zaslon s hrastovimi lamelami, ki omogočajo zadosten dotok naravne svetlobe in zraka, hkrati pa zagotavljajo zasebnost in senčenje. Igriv zaslon, katerega osnovna ideja izvira iz prvotnih garažnih vrat, je postal igriva in estetsko dovršena alternativa prvotnemu stanju, hkrati pa zadosti tudi standardom energetske učinkovitosti.
Omenjena »struktura«, ki spominja na umetnost Donalda Judda, je dobrodošla tudi za hišno mačko, ki so ji s tem omogočili preprost prehod med notranjim in zunanjim prostorom. Arhitekturna rešitev pritličja ponuja evolucija značaja tradicionalnega otoškega stavbarstva, arhitektka pa izraža upanje, da bodo primeru dobre prakse sledili tudi sosedje z lastnim zgledom, s čimer bi lahko pripomogli k postopni revitalizaciji ulične podobe.
Ozko in podolgovato pritličje so za potrebe prihodnosti preuredili – vzdolž celotnega tlorisa so umestili kuhinjske elemente, ki ulico povezujejo z dvoriščem. Proti zadnji strani se kuhinja razširi v jedilnico, nato pa se skrči v majhno, a udobno površino za sedenje, ki vizualno išče navdih v japonski arhitekturi. Umirjeno, kontemplativno notranjost definirajo nežni odtenki in subtilne teksture, ki pripomorejo k temu, da prostor dojemamo kot enotno celoto.
Delovna plošča je oblikovana iz motno belega marmorja Mugla; njegov tehten rob vzpostavlja vizualno hierarhijo nad nežno stisnjeno kovinsko polico zgoraj. Ta dva linearna elementa sta ločena s pasom teraco ploščic. Izbira barvnih odtenkov je skrbno premišljena. Zmerna. Bakrena kuhinjska armatura se navezuje na liste rdečelistnega japonskega javorja in okrasne blazine v odtenku kremena.
Fotografije: Lorenzo Zandri
