Lesena gradnja je v zadnjih letih tudi na slovenskih tleh vse pogostejša, številni pa se sprašujejo, kako težavna je sanacija lesenih hiš v primeru poplav.
V ta namen sta prof. dr. Miha Humar in dr. Boštjan Lesar z Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani pripravila nekaj priporočil za sanacijo lesenih hiš, predvsem pa opozoril, na kaj morajo biti lastniki še posebej pozorni. Ob naraščajočem številu lesenih objektov v zadnjih letih, pa tudi ob dejstvu, da je les v veliki meri vgrajen tudi v starejše, klasično grajene objekte, strokovnjaka opozarjata na primerno ravnanje z leseno konstrukcijo, predvsem pa na izolacijo.
»V prvih stopnjah sanacije se večina lastnikov loti odstranjevanja mulja in čiščenja. Poleg tega obstaja velika verjetnost, da je voda zalila tudi notranjost zunanjih in predelnih sten, predvsem pri hišah, zgrajenih v skeletni in okvirni izvedbi, kjer so prostori med lesenimi konstrukcijskimi elementi zapolnjeni z izolacijskimi materiali. Poleg tega je zaradi energijske varčnosti na zunanji strani pogosto nameščena še dodatna izolacija. V sodobnih objektih je izolacija pogosto izdelana iz mineralnih vlaken ali iz naravnih materialov (prosta celulozna vlakna, prosta lesna vlakna, izolacijske plošče, izdelane iz lesnih ali konopljinih vlaken, itd.),« sta v opozorilu, s katerim želita osvetliti številnim skrito problematiko, zapisala strokovnjaka.
Mokra izolacija pa, odvisno od vrste, pomeni več izzivov. Nekatere vrste izolacije vodo absorbirajo, zaradi česar svoje naloge ne opravljajo več. Večina izolacijskih materialov je zaradi velike poroznosti sposobna akumulacije velike količine vode. A, kot sta zapisala dr. Humar in dr. Lesar, ta voda pogosto ostane ujeta v strukturi in zelo počasi hlapi. Če bo les ostal vlažen dalj časa, se na njem lahko razvijejo lesne glive, ki povzročajo dva spektra težav.
Plesen in razkrajanje lesa
Prva skupina gliv spada v skupino plesni, ki producirajo ogromno spor in so še posebej nevarne za ranljivejše skupine ljudi (otroke, starejše, ljudi z boleznimi dihal itd.), druga skupina gliv pa razkraja les in v kratkem času poslabša mehanske lastnosti konstrukcije. »Škode ne povzroča ena vrsta gliv, temveč je ta spekter širši. Ekonomsko škodo v Sloveniji povzroča približno deset gliv razkrojevalk. Modeli in terenska opazovanja kažejo, da se prvi znaki razkroja pojavijo po 150 dneh z ugodno vlažnostjo. Največjo težavo predstavlja gliva solzivka ali siva hišna goba, ki lahko z razkrojem nadaljuje, tudi če se les vmes že posuši. Stroški sanacije objektov, ki ga okužijo glive, so tehnično in cenovno zahtevni. Zato je nujno, da se sanacije objektov lotimo celovito in dobro presušimo celotno lesno konstrukcijo. Navadno je za to treba odpreti steno,« opozarjata strokovnjaka Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki ob tem vabita na brezplačno delavnico (na njej bodo govorili tudi o problematiki sanacije poplavljenih objektov), ki bo 20. septembra potekala pod okriljem agencije SPIRIT na Biotehniški fakulteti.
Kakšni so koraki sanacije lesene hiše?
Za dodatne informacije o sanaciji lesenih objektov smo se obrnili na dr. Humarja in dr. Lesarja, da bi lastnikom lesenih objektov, ki so jih prizadele nedavne katastrofalne poplave, lahko ponudili kar najbolj podrobna navodila za ravnanje in sanacijo.
V prvem koraku očistimo in odstranimo mulj, naplavine in vodo, vse skupaj pa temeljito speremo z visokotlačnim čistilcem. V naslednjem koraku je na vrsti sušenje, ki pa je odvisno od izvedbe objekta. »Če je objekt izdelan iz masivnih plošč, kot so na primer križno lepljene plošče, je dovolj, če se objekt čim hitreje posuši. Če je stavba skeletna ali velikostenska, pa je treba preveriti, ali je voda prodrla tudi v sredino sten. To je odvisno od višine gladine vode, izvedbe, starosti itd.,« opozarja dr. Humar, ki svetuje, da na manj vidnem mestu izdelate revizijsko odprtino s krožnim svedrom ali obodno žago: »Mesto je treba izbrati tako, da predstavlja najslabši možen scenarij. Torej mesto, kjer se vidi napihnjenost stene, ali pa mesto, kjer je kakšna razpoka, spoj ali podobno. Z roko se skozi vrzel seže do izolacije in preveri stanje. To je dobro preveriti na več mestih.«
Na Oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani imajo tudi merilno tehniko, kjer je to mogoče izvesti s sondami. Za to so potrebne manjše luknje premera 12 mm. Če opazimo, da se je izolacija »napila« vode, jo je treba odstraniti oziroma zamenjati (odvisno od vrste izolacije), saj se sredi stene ne bo posušila, bo pa zato pomenila veliko tveganje za pojav novih poškodb.
Fotografije: Arhiv Biotehniška fakulteta
