V razloženem naselju Križe so po policah Orlice posute številne samotne kmetije. Eno od njih so novi lastniki rešili iz objema trnja in ji podarili življenje.
Domačija družine Rožman leži v Kozjanskem regijskem parku, nedaleč od prenovljenega gradu Podsreda. Staro hišo, ki je bila zgrajena iz bukovih brun in obdelana z apnenim ometom, je do takrat, ko so jo današnji lastniki prvič opazili, že močno načel zob časa. “Odkar sta 1984. leta umrla zadnja lastnika, ki sta živela na domačiji, je hišo in zemljišče preraslo trnje in grmovje. V tem grmovju so se skrivali stanovanjska hiša, razpadajoč hlev in temelji porušenega kozolca,” pripoveduje lastnica Helena Rožman, ki je skupaj z možem in otrokoma med nabiranjem kostanja prvič vstopila na čudovito jaso, na kateri se je skrivala domačija. Narava in odmaknjenost od vrveža vsakdana sta družino nemudoma očarali, tako da je čez nekaj let domačijo tudi kupila. “Prva leta smo samo čistili parcelo, nato smo se povezali z arhitektoma Živo in Matjažem Deuom, ki sta pripravila idejno zasnovo za oživitev domačije,” razkrije lastnica.
Pred prenovo
Novi ansambel stavb
Sprva so razmišljali, da bi se lotili prenove stare hiše, vendar so na ogledu ugotovili, da je ta preveč dotrajana in poškodovana, zato je padla odločiltev, da hišo porušijo in na domačiji zgradijo podoben ansambel stavb, kot je tam stal nekoč. Domačija leži v regijskem parku in v ožjem območju kulturnega spomenika, zato so smernice za celovito prenovo stavbnega kompleksa oblikovali konservatorji Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Kljub naslonitvi na spoznane vrednote preteklega, so vse nove stavbe v sestavi domačije po uporabnosti sodobne in likovno izvirne, za kar je v celoti poskrbel avtor projekta arhitekt Matjaž Deu. Oživljeno domačijo danes sestavljajo stanovanjska hiša, gospodarski objekt s prostorom za parkiranje avtomobilom, manjši objekt z letno kuhinjo in jedilnico ter lesena drvarnica.
Uporabne tri etaže
Nova hiša je za razliko od stare, ki je omogočala bivanje zgolj v eni etaži, podkletena in ima urejeno tudi mansardo. Sedanji objekt je meter in pol višji od starega, dolžina je enaka, širina nekoliko večja.
V kletnih prostorih so kurilnica, savna, trim soba z rekviziti za namizni tenis, ribstol in mala shramba.
V pritličnem delu, ki je z južne strani dostopen skozi vhodna vrata s kamnitim portalom, s severne strani pa prek prostornega lesenega ganka, se nahajajo veža s stopniščem, kuhinja, “hiša” ali bivalno-jedilniški prostor okrog krušne peči, na drugem koncu pa je še tiha ali študijska soba.
V podstrešni etaži najdemo galerijo in dva apartmaja, vsak od njiju ima lastno kopalnico, spalnico, kotiček za sprostitev ali branje na kavču in delovni kotiček z mizico ob strešnem oknu.
Lokalni kamen in raztegljiva lesena omara
Arhitekt pripoveduje, da so se pri gradnji in opremljanju pojavili tudi določeni izzivi. “Enega sem sprožil jaz, da smo pri izkopu naleteli na ogromne skale. Moja ideja je bila, da bi poskusil te skale razrezat in vgradit v objekt in okolico. Testiranja kamna so pokazala, da je ta uporaben, lastniki domačije so nato našli kamnoseka, ki je bil pripravljen razrezati in obdelati kamen,” se spominja Matjaž Deu. Tako so iz trdnega materiala, najdenega pri izkopu, izdelali portal, dele stopnišča, tlake, odlagalne površine na pohištvu, okenske police … “Potem pa je bil še en izziv, ki me je zelo presenetil. Investitor gospod Rožman je rekel, da bi imel rad leseno raztegljivo omaro. Tako zahtevo sem dobil prvič v življenju,” poudarja arhitekt, ki je sicer oblikoval vso notranjo opremo. Kaj kmalu se mu je utrnila izvirna zamisel za raztegljivo leseno omaro, ki je hkrati predelna stena, saj prostor razdeli na spalni del in na kotiček, ki je namenjen sprostitvi ali delu.
Ovčja volna za izolacijo
Zanimiv je tudi izbor materialov, ki so jih uporabili za gradnjo in tlake v hiši. “Klet je zidana z betonskimi zidaki, ki so potem znotraj pozidani še z opečnatimi. Vrhkletni del je sezidan iz opečnatih gradnikov, v notranjosti pa smo imeli srečo, ker smo lahko uporabili kar kamen s parcele. V pritličju imamo v enem delu opečnate tlakovce, ki so iz Lukovice. V mansardi pa smo uporabil les po malodane vseh površinah. Za notranje omete smo uporabili apneno malto. Apno smo kupili v Kozjanskem parku. Strešni del smo izoliral s slovensko ovčjo volno,” našteva Helena Rožman.
Vedno topel dom
Kako pa je poskrbljeno za ogrevanje? Velika krušna peč, ki sega v vežo, dnevno sobo in kuhinjo, ogreva večji del pritličja in tudi zgornje prostore. V študijski sobi pa je peč na drva. “Domačija je na 540 metrov nadmorske višine, na precej izpostavljenem terenu. Opazili smo, da se sneg dolgo zadrži pri nas,” pripoveduje Helena Rožman. Hišo v Križah družina uporablja kot sekundarno bivališče zlasti ob koncih tedna. Da se v mrzlih mesecih ne bi preveč ohladila, so poskrbeli za dodatno ogrevanje. “V zemljo smo položili 900 metrov cevi zemeljskega kolektorja, tako se naša hiša prek toplotne črpalke ogreva z energijo iz zemlje.” V spodnjih prostorih imajo talno gretje, v mansardi pa stensko. Pozimi v hiši tudi takrat, ko niso v njej, ohranjajo na temperaturi med 15 in 18 stopinjami Celzija. Tako da vselej vstopijo v segreto hišo.
Uporabljajo zgolj deževnico
Lastnica pripoveduje, da je bila parcela takrat, ko so prvič stopili nanjo, komunalno neopremljena. “Elektriko smo pripeljali do hiše, vode pa še ne, ker ta del občine Brežice nima javnega vodovoda. Zato smo se odločili, da bomo zbirali deževnico. Imamo 8000-litrski zbiralnik. Deževnica se filtrira najprej, ko steče s strehe skozi žlebove, potem jo prečisti še mehanski filter, ko priteka v zbiralnik. Filter je tudi na mestu, kjer voda priteče v hišo, UV-lučka pa poskrbi, da je voda čista, ko priteče iz pipe.” Lastnica spregovori tudi o prednostih deževnice: “Ta voda je zelo mehka in drugačna od tiste, ki jo imamo v vodovodih. Smo se je navadili in v njej kar uživamo. Prednost prefiltrirane deževnice je tudi ta, da za sabo ne pušča vodnega kamna, tako je v kopalnici in kuhinji manj čiščenja, kot v običajnih gospodinjstvih, ki so priključena na vodovod.”
Makadam za mehkobo prostora
Zanimiva je tudi pot, ki vodi do domačije v Križah. Lastnica poudari, da sta z možem namenoma ohranila makadam. “Na potovanjih po svetu sva se velikokrat srečala s takšnimi potmi. Drugod veliko bolj cenijo propustne makadamske poti kot pri nas. Makadam je primeren za ta prostor in organizacijo domačije, tako da tu zagotovo ne bomo uporabljali asfalta ali tlakovcev,” sklene Helena Rožman, medtem ko se iz letne kuhinje ozira proti zaviti kamnito-peščeni poti, ki jo z obeh strani mehča sveže pokošena trava.
Fotografije: Arhiv družine Rožman, Živa in Matjaž Deu, Jasna Marin
