To ni pravljica o pepelki, čeprav je verjetno eden boljših arhitekturnih približkov. Arhitektka se je namreč lotila prenove zanikrnega podstrešja v Splitu, ki je z njeno pomočjo zasijalo v novi luči.
Arhitektka Helena Miler in njen soprog Pero Krivić sta si življenje ustvarila na Dunaju, a kot mnoge druge je tudi njiju začarala dalmatinska obala. Tako sta se odločila za nakup nepremičnine v Perovem rodnem Splitu, v predelu Veliko Varoš. Seveda je bilo to vse prej kot lahka naloga. Cene nepremičnin v Splitu so, tako kot drugod, poskočile, zato je bil izziv najti primerno stanovanje, iskanje pa je trajalo kar pol leta. Odločila sta se za podstrešje v slabem stanju, v katerem pa sta sama prepoznala velik potencial.
A prvotno stanje je bilo vse prej kot laskavo. Ostrešje je propadalo, stene so bile vlažne in plesnive. Sobe so bile majhne in slabo osvetljene, okna zazidana. A prav Helena je bila tista, ki je s svojo vizijo podstrešju vdahnila novo življenje, čeprav se je to ob pogledu na prvotno stanje zdelo praktično nemogoče.
Všeč ji je bila lokacija podstrešja, ki se je dvigovalo nad ozkimi splitskimi ulicami in je ponujalo razgled na tri strani mesta. V prvi fazi prenove se je tako odločila osvoboditi tloris in ga povsem odpreti, s tem pa je omogočila dotok naravne svetlobe in pogled skozi vseh 8 oken. Ta je resnično veličasten, saj se razteza vse od Jadrana in bližnjih otokov do slovitega Marjana (rt in hrib, na katerega so Splitčani še posebej ponosni).
Dela so potekala pod budnim očesom Konservatorskega oddelka v Splitu. V skladu s tem so naredili rekonstrukcijo tradicionalnega mestnega ostrešja, venec pa dvignili za višino ene vrste kamnov. Zaradi okoliških ozkih ulic je bilo praktično nemogoče dostopati z večjimi stroji, večino del so tako opravili kar ročno.
Dodaten izziv so predstavljali stari kamniti zidovi, ki so med procesom prenove lastnika mnogokrat presenetili z votlinicami in skritimi dimniki, zagodla pa jim jo je tudi nevihta, ki je porušila zaščitno konstrukcijo. Porušili so vse predelne stene in tako prostor osvobodili vseh ovir, s čimer se je oblikoval visok in prostoren vzdolžni prostor, ki se kopa v svetlobi. Vidni kamniti zidovi v interierju še danes pričajo o spoštovanja vredni zgodovini stavbe, preostale stenske in nove talne obloge pa se prilagajajo odtenkom starih zidov.
Edini element, ki prekinja kontinuiteto prostora, je večnamenski kos pohištva, v katerem je skrita kuhinja, na nasprotni strani pa garderobna omara in shranjevalni elementi ter na vrhu celo ležišče za otroke. Element, postavljen v sredino, omogoča dostop naravne svetlobe, hkrati pa ne ogrozi globine prostora in na subtilen način loči bivalni del od spalnega. V kopalnico je arhitektka umestila veliko tuš kabino, katere stranico prekriva ogledalo, v središče prostora pa umestila velik kristalni lestenec.
Zaradi svoje forme prostor ne dovoljuje samotnega načina življenja ali kakršnih koli ovir, temveč je namenjen izključno hedonizmu, ležernosti in individualizmu.
