Končuje se Plečnikovo leto, v globine velikega slovenskega mojstra arhitekture pa se lahko potopite v Muzeju arhitekture in oblikovanja (MAO), kjer so pred časom v čas Plečniku odprli razstavo Universum Plečnik: od delavnice do mita. Da je v 21. stoletju bolj kot kadarkoli prej pomembno, da se ozremo na Plečnikovo zapuščino, je prepričan tudi direktor MAO dr. Bogo Zupančič.
Razstava s pregledom izbranih arhitektovih pristopov, ki jih danes razumemo kot možno izbiro za oblikovanje bolj trajnostnih in humanih mest, ter z raziskovanjem kompleksnega odnosa med učiteljem in študenti reflektira Plečnikovo bogato zapuščino in odstira v javnosti do zdaj manj izpostavljene teme kulture urbanega prostora.
Kaj je po vašem mnenju, s stališča arhitekta, največja veličina Plečnika?
To je njegov pristop k arhitekturi, težnja po popolnosti, ki jo je zahteval od vseh deležnikov graditve – ni gradil za avtomobile, ampak za ljudi, kar dobro ilustrirajo njegova številna in raznovrstna dela. V Plečnikovih prostorih se dobro počutimo. Plečnikova dela in prostori ponujajo večplastno doživljanje in branje, saj je arhitekt vanje vključeval preteklost, dodajal elemente iz svetovne in lokalne zakladnice arhitekture ter vse skupaj nekoliko moderniziral.
V času vzpona modernizma, vsesplošne industrializacije, šole Bauhaus in Le Corbusiera je bil njegov pristop drugačen. Plečnik je plaval proti prevladujočemu toku tehnicizma in industrializacije v arhitekturi. Modernizem se je po stotih letih izpel, Plečnik pa je s svojo arhitekturo, ki je osnovana na vzdržnosti, ponovni rabi elementov in materialov …, vnovič aktualen in še vedno sodoben.
Katero njegovo delo prav posebej občudujete?
Kot študent arhitekture sem hodil na fakulteto po Vegovi ulici in po nabrežju Ljubljanice, in že takrat sem občudoval Plečnikova dela. Zdaj živim v središču Ljubljane, zato njegova dela občudujem vsakodnevno ob različnih svetlobah, vremenskih situacijah in letnih časih. Najbolj me presenečajo tista dela, s katerimi se srečujem bolj redko, ker jih ne poznam dovolj. V Pragi me prevzamejo njegovi akupunkturni posegi na praškem gradu, na Dunaju cerkev sv. Duha, navdušen sem nad cerkvijo v Bogojini, pa cerkvijo na Ponikvah …
Daleč najbolj pa občudujem njegov nerealiziran projekt slovenskega parlamenta – Katedralo svobode iz leta 1947. Načrti za prvi narodni parlament v tedanji centralistično naravnani državi niso bili po godu Beogradu, projekt je bil drag, zaradi Informbiroja pa je interes naših politikov zanj usahnil. Plečnikov kvader in stožec z vzpenjajočo rampo in razgledno ploščadjo na vrhu je vreden občudovanja. Če bi ga zgradili, bi bili Slovenci že dosti prej prepoznavni po vsem svetu.
Kako gledate na njegovo spajanje tradicije, dediščine in tolmačenje le-te v sodobno arhitekturno obliko? Je to danes prepotrebno?
Spajanje dediščine s sodobno arhitekturno obliko je tudi danes več kot smiselno, saj omogoča kontinuiteto in daje prostoru vedno novo identiteto. Plečnik je bil prav v tem spajanju globalnega, lokalnega in sodobnega neverjeten mojster tako z inovativnimi arhitekturnimi elementi kot sofisticiranimi principi skladnje. To so zaznali tudi nekateri naši arhitekti, ki sintezo tradicije in sodobnosti spretno vključujejo v svoja dela, denimo arhitektka Maruša Zorec in Boštjan Vuga. Če slediš zgolj sodobnim smernicam, kot to počnejo prenekateri, prostor izgublja svojo avtentičnost.
Kaj ima današnja povprečna slovenska arhitektura skupnega z dediščino? Se vam zdi, da pozablja nanjo?
Termin »povprečna« je izmuzljiv, težko ga je opredeliti. Poudaril bi, da lahko identiteto ustvarjamo ne le z mimetičnim pristopom (posnemanjem), temveč tudi na bolj sofisticiran, abstrakten način. Plečnik je to počel z njemu lastno interpretacijo in sintezo arhitekturnih elementov iz preteklosti, arhitekt Edvard Ravnikar pa z modernimi.
Pri Plečniku je preteklost bolj vizualno prisotna, saj je vodil dialog z več kot tisočletno arhitekturno zgodovino. Ravnikar je kot nadaljevalec Plečnikove misli našo arhitekturno identiteto izrazil bolj abstraktno, miselno in manj kot nekakšen formalni zgled.
Arhitekti Plečnika in njegovo misel bolje spoznamo že med študijem. Pa vendar, česa novega ste se med postavljanjem razstave naučili? Kaj vas je najbolj presenetilo?
Marsikaj. V sklopu razstave smo pokazali dela številnih Plečnikovih študentov, denimo njihove stole, pa Ravnikarjeve načrte Moderne galerije, diplomsko nalogo Plečnikovega zadnjega asistenta Antona Bitenca z naslovom Spomenik NOB na Grmadi, Bitenčev predlog strehe nad avditorijem Križank, statične Suhadolčeve načrte cerkve sv. Frančiška v Šiški itn. Več teh načrtov je prvič na ogled javnosti. Na razstavi so skice, ki so nastale v Plečnikovem seminarju in razkrivajo pedagoški pristop profesorja.
Svojim študentom je dal klavzurno nalogo, tako je nastalo več različnih rešitev v obliki skic. Te je Plečnik razpostavil na veliko mizo in študente vprašal, katera izmed skic oz. rešitev se jim zdi najboljša. Katera je najbolj uporabna, katera je najbolj estetska in to so morali argumentirati. Tako so študentje ostrili svoj estetski čut in smisel za uporabnost. Na razstavi si lahko ogledate Plečnikove načrte Vegove ulice, njeno cestišče je bilo nekoč v istem nivoju kot zelenice ob hišah. Plečnik je cestišče poglobil za približno meter in s tem izpostavil rimsko-srednjeveški zidec. Fascinira me tudi Gerberjevo stopnišče, ki je simetrično na daleč, če pa pogledamo od blizu, je nekoliko asimetrično, kakšna prefinjenost!
Zakaj se je v 21. stoletju bolj kot kdaj prej treba učiti iz njegovih del?
Današnji komercialno-potrošniško usmerjen svet je zelo urbaniziran, preobložen s stavbami in predmeti. Danes je vsega resnično preveč. Plečnik nam je lahko vzor, saj je gradil s skromnimi sredstvi za potrebe ljudi, gradil je javne, cerkvene in univerzitetne prostore, skratka za civilno družbo in skupnost. Njegova racionalnost in vzdržnost – trajnost se vidi v ponovni rabi elementov, reciklaži, gradil je že na obstoječih plasteh, veliko je prenavljal, preoblikoval in le izjemoma gradil ex nihilo – na ledini iz nič.
Plečnikov pristop ohranja preteklost, a je hkrati spoštljiv do sedanjosti, anticipira pa tudi prihodnost. Ne temelji na hiperprodukciji stavb in urbanega, temveč išče uravnoteženo pravo pot, ki je alternativa temu svetu. Globalni turbo kapitalizem nas sili, da ustvarjamo več in hitreje namesto manj – bolj premišljeno – in počasneje.
Kakšno je pri tem poslanstvo MAO? Kako vidite njegovo vlogo pri ustvarjanju prihodnosti?
Tradicionalna vloga muzeja je, da na terenu identificira zanimive arhitekturne objekte, zbira načrte, fotografije in drugo gradivo, ki ga nato kustosi proučujejo in postavljajo na ogled. Danes se poslanstvo muzeja lokalno razširja in močno globalizira.
V muzeju se vključujemo in delimo izkušnje z drugimi mednarodnimi institucijami in sredinami, se povezujemo, ne le z dediščino in muzejskim delom, temveč tudi s kreativnim in kulturnim sektorjem, pa tudi s podjetništvom. Tako želimo svoje delo pokazati čim širšemu krogu obiskovalcev. Z digitalizacijo načrtov, predmetov in drugega gradiva postaja dostop do vseh muzejskih materialov hitrejši in je mogoč tudi prek spleta. Muzej mora biti zgled v smislu načel, ki jih zagovarja, torej z racionalizacijo dela in poslovanja, z brezpapirnim poslovanjem, varčevanjem energije, ponovno rabo razstavnih konstrukcij itn.
Kakšno misel želite z razstavo »Universum Plečnik: od delavnice do mita« prenesti na obiskovalce?
Ko govorimo o Plečniku in njegovih delih, se moramo zavedati fenomena Plečnik, torej ne samo njegovih pristopov, ampak tudi številnih sodelavcev in deležnikov, ki so potrebni pri graditvi njegove arhitekture.
Razstava prikazuje številne novosti, nove načrte, saj v muzeju hranimo okoli 30 arhivov Plečnikovih študentov, razstava je odraz odličnega skupnega dela kustosov in oblikovalcev razstave ter podaja svež pogled na Plečnikovo delo v času okoljskih in podnebnih sprememb, ko potrebujemo alternativo grajenemu okolju.
Fotografije: Klemen Ilovar
