Kdor se pelje skozi Poljansko dolino, morda niti ne opazi sodobne hiše, vpete na pobočje. Zato pa imata lastnika hiše toliko lepši razgled na dolino, v katero sta se priselila. Spoštujeta naravo, zato sta ji odškrtnila le toliko, kolikor je bilo nujno.
Hiša na Poljanah navzven morda izgleda nenavadno. Do hiše, krite z dvokapno streho, umeščene na strmo pobočje, namreč vodi dolg tunel, ki intrigira in čudi. A ko hišo pogledamo od bližje, ko smo vanjo povabljeni, pa postane jasno: vsaka arhitekturna odločitev na tej hiši ni le smiselna, pač pa tudi poetična. Celo tunel.
Strm teren je narekoval obliko
Do parcele nas pripelje vaška cesta. Pričaka nas dovoz za avtomobile, pokrit s strmo enokapnico. Pod njim se – v ambientu, ki bi lahko spominjal na vaški skedenj – skrivajo strme račje stopnice, izdelane iz trpežnih, perforiranih pločevinastih plošč. Povzpnemo se in občudujemo izjemno leseno konstrukcijo, ki nas zaobjame; leseno letvičasto fasado, ki na stopnišče spušča ravno dovolj svetlobe, hkrati pa nas varuje pred dežjem in vetrom; surovo betonsko steno, ki podpira hišo.
Dosežemo vrh stopnišča; vstopimo. Pozdravi nas interier, kjer le poudarki v črni in lesu prekinejo spokojnost beline. Ta kontrast – med funkcionalno zasnovanim, grobim stopniščem in svetlim, v višino zgrajenim interierjem – nas preseneti. Ta kontrast je zavestna odločitev arhitektov, ki so hišo postavili više na teren: da bi se odmaknili od prašne ceste, se približali gozdu, ujeli poglede na spodaj ležečo dolino.
Sredo tlorisa pokrije ozek mostovž, namenjen sproščanju in akomodaciji obiskov. Spodaj se pod mostovžem zvrstijo spalnica s kopalno kadjo, kopalnica, dnevna soba, kuhinja s kar dvema kuhinjskima otokoma in dovišinska jedilnica. Poleti se jedilnica odpre na pokrito teraso, s katere lahko odvandramo v gozd – na sprehod, po drva za kamin ali pa po šopek mačic.
Pristno bivanje na gozdnem robu
“Koderkoli si, lahko stopiš vem, tudi na vzhodni stranici. Pred gradnjo je bila narava na parceli zelo divja, zato smo poskušali s hišo čim manj posegati v sam teren. Rešili smo jo relativno brez opornih zidov. Lastnika pa to divjo naravo tudi zelo lepo negujeta, in pustita avtohtonemu rastju, da doseže hišo” pove Blaž Rupar, ki je skupaj s Tino Rupar Kobe in prof. Janezom Koželjem zasnoval arhitekturo hiše. Prof. Koželj nadaljuje: “Ta hiša je tudi za nas kot biro nekaj edinstvenega. Postavljena je zgolj kot neka mala membrana, kot zavetje, skozi katero teče narava. Hiša na parceli ne stoji, niti ni vgrajena, pač pa nekako vgnezdena.”
K temu, nadaljuje prof. Koželj, je gotovo doprinesla tudi izbira konstrukcijskega sistema: lahke, montažne skeletne konstrukcije, predpripravljene v delavnici in na parceli le zložene skupaj. Tudi tako je bil vpliv gradnje na okolico kar najmanjši. Lesena konstrukcija je v interierju ostala vidna. “Mislim, da je to stvar dobre arhitekture,” pojasnjuje Koželj: “Dobra arhitektura se seveda pokaže tudi skozi svojo konstrukcijo. In vidna lesena konstrukcija (les je poleg vsega tudi na dotik prijazen, nam vzbuja prijetna občutja ter v sebi nosi simboliko), ljudi na nek način pomiri. Namreč, vseskozi vidimo, da je hiša solidna, da je povezana… Zato se mi zdi, da je odkrivanje konstrukcije zelo pomembno.”
Naj-lesena gradnja 2020
In prav njena lesena konstrukcija je hiši prinesla tudi nagrado Naj-lesena gradnja 2020 v kategoriji stanovanjskih hiš. Nagrado podeljuje Javna agencija SPIRIT Slovenija z javnim natečajem, s katerim želi promovirati rabo lesa v gradbene namene v vsakodnevnem življenju in posredno vplivati na izboljšanje stanja slovenske lesnopredelovalne industrije ter prispevati k prehodu Slovenije v nizkoogljično družbo. Komisija je v obrazložitvi za nagrado med drugim zapisala: “Ustvarjena je zadržana, preprosta in vendar kompleksna arhitektura, ki se odlično vklaplja v prostor in ustvarja v notranjosti objekta vznemirljivo atmosfero.”
Kot je pri arhitektih iz studia 3biro v navadi, je veliko pozornosti namenjene detajlom. Lahek zaključek strešne kapi, premislek o odvodnjavanju strehe, ki se zrcali v nenavadni umestitvi žlebov, dvojnost fasadnega ovoja … Vse to govori o izjemni ambiciji arhitektov, ki s svojo arhitekturo nikoli ne odgovorijo le na potrebe naročnika ali zahteve lokacije, pač pa skozi material izrazijo še svoja lastna – na mestu igriva, drugod eksperimentalna, spet tretjič neizbežna – oblikovalska vprašanja.
Arhitektura: 3biro d. o. o. (prof. Janez Koželj, Blaž Rupar, Tina Rupar Kobe; Sodelavci: Alenka Jager, Barbara Petek, Črt Jaklič, Maruška Jamnik, Špela Jerkič)
Fotografije: Miran Kambič
