Ljubitelja narave sta svojo 300 m2 veliko vilo zamenjala za pritlično montažno hišo, ki jima v jeseni življenja zagotavlja brezskrbno, kakovostno in udobno bivanje.
Njuno prejšnje domovanje je bila velika vila z vrtom, ki sta jo v veliki meri obnavljala in vzdrževala sama. Z vzdrževanjem je bilo ogromno dela, povesta, pa tudi stroški za kurjavo so bili zelo visoki. Ker sta si zadala, da bo njuna druga polovica življenja posvečena enostavnosti in dobremu počutju, sta se odločila svojo staro vilo zamenjati za montažno leseno hišo.
O montažnih hišah sta vedela že ogromno, saj sta si na svojih številnih potovanjih skozi leta ogledala večje število vzorčnih naselij tovrstnih hiš. Ko sta staro vilo prodala, sta za novogradnjo izbrala parcelo na robu novega naselja večstanovanjskih hiš, le lučaj od centra Lesc; hitro pa se je bilo potrebno odločiti tudi za izvajalca. Na mizi sta imela tri konkretne ponudbe, med seboj zelo enakovredne, podjetje Marles pa ju je prepričalo predvsem s hitro odzivnostjo, korektnostjo in izkušnjami. Še danes jima ni žal, pravita, saj se ob kakršnikoli težavi izvajalec takoj odzove in zagotovi mojstra za popravilo – kar je v današnjih časih mnogokrat žal vse prej kot samoumevno.
Pri načrtovanju hiše sta sodelovala tako z Marlesovo arhitektko Tatjano Šeško Zinauer kot z zunanjo arhitektko Heleno Mikuš. Skupaj so zasnovali pritlično hišo z manjšo galerijo v nadstropju. Zakonca, navajena visokih prostorov iz svoje vile, sta namreč želela do slemena odprti dnevni prostor; zavedajoč se želje po čim večjem udobju pa tudi povsem pritlično zasnovo. V mansardo sta tako umestila le manjšo galerijsko knjižnico in sobo za vnuka, ki ju obišče med počitnicami.
V pritličju, ki se s celostenskimi zasteklitvami odpira na vrt z bazenom, so tako nanizani vsi bivalni prostori, pa tudi spalnica in kopalnica zakoncev. Hišo sta po idejni zasnovi arhitektke opremila kar sama in jo napolnila z zanimivimi umetniškimi deli in pohištvom. Izstopa na primer slika kodrolase princese Mersada Berberja v jedilnici, pod katero je komoda, ki jima jo je kot vselitveno darilo podarila hči, ki živi na Kitajskem. Dom, poudari lastnica, mora izžarevati osebnost lastnika.
Bazen in zunanjo letno kuhinjo zakonca s pridom uporabljata, saj se poleti na morje ne odpravita. Najlepši dopust je, kot pravita, kar doma. Zunaj kuhata celotno toplejšo polovico leta, v hladnejših mesecih pa tu pripravita kakšno ribo ali krepčilno juho.
Zanju je bila zelo pomembno tudi udobje, ki ga zagotavlja nova hiša. Hiša je obilno naravno osvetljena, kar omogoča zdravo bivanje. Skozi celostenske zasteklitve lahko mimogrede ujamemo najlepše razglede – na Blejski grad ali na Triglav, ki se ob sončnih dneh zdi kot na dlani. Hišo so zasnovali po skoraj ničenergijskem standardu, v vseh prostorih je vgrajeno talno gretje s toplotno črpalko in prisilno prezračevanje z rekuperacijo. Vsi prostori so enako topli, za ogrevanje pa porabita le nekaj nad 300 evrov letno, kar je malenkost, prej sta plačevala desetkrat več. Vsa vrata v pritličju sta zasnovala dovolj široka, da je omogočen tudi morebitni prehod z invalidskim vozičkom.
Sicer pa o prehitrem staranju sploh ne razmišljata. S kakovostjo življenja sta v novi hiši zelo zadovoljna, dneve pa si lepšata s sprehodi do Šobca, pa čez travnike proti Radovljici. S kolesom pa tudi do Bleda ni daleč.
ARHITEKTURA: Tatjana Šeško Zinauer, u.d.i.a. in Helena Mikuš, u. d. i. a.
IZVAJALEC: Marles hiše Maribor, d. o. o.
OKNA: Marles PSP, d. o. o.
LETO IZVEDBE: 2019
Fotografije: Marles
Sponzorirana vsebina
