Tokrat predstavljamo Anjo Slapničar, oblikovalko keramike; ter njeno stanovanje in njen studio. Ker so vsi trije - Anja, stanovanje in studio - neločljivo povezani, jih predstavljamo v enem prispevku, čeprav bi si, iskreno, zaslužil vsak svojega.
Anja
Anja Slapničar je ena najbolj doslednih oblikovalk keramike pri nas. Dosledna v svojem celostnem pristopu do oblikovanja, ki se začne z izkopom gline in konča z glazuro, ki jo – denimo iz pepela – pripravi sama. Želi si, da ji materialov nekoč ne bi bilo potrebno več kupovati, saj bi vse našla v naravi. Svojo iznajdljivost prenaša tudi na druge plasti svojega življenja in okoli sebe ustvarja svet, v katerem bi si vsak želel živeti – osredotočen in trajnosten.
Že od malega je rada ustvarjala – najraje z babico, ki ji je posvečala svoje popoldneve. Oblikovala je iz gline, iz blata, iz mase za piškote. Čeprav je njena izhodiščna inspiracija še vedno japonska kultura keramičarstva in njihov obred priprave in pitja čaja, pa navdih najraje črpa iz svoje neposredne okolice: iz keltske tradicije lončarstva, ki se je (pred tisočletji) razvijala le streljaj od njenega rodnega doma; iz gline, ki jo odkrije na sprehodu po gozdu in pospravi kar s svojo torbico; pa iz floralnih motivov, s katerimi krasi svoje izdelke. Najraje izdeluje uporabno keramiko – sete za čaje, krožnike in posode – saj so v uporabi vsakodnevno, naš odnos do njih pa je tudi najbolj intimen. “Dotikamo se jih z ustnicami,” razloži.
Proces oblikovanja keramike se pri Anji prične z izkopom, nadaljuje s čiščenjem, oblikovanjem, konča pa z žganjem v vroči peči na drva ter glaziranjem
Čeprav je po izobrazbi geodetka, pa v oblikovanju gline vidi svoj pravi poklic. Zato je bil lasten studio že od nekdaj njena velika želja.
Studio
Želela si je atelje v hiški sredi narave, stran od mestnega vrveža, inspirativen in umirjen … A po treh letih iskanja in dveh spodletelih nakupih sta morala s partnerjem spremeniti svoje kriterije. Ko se je na nepremičninskem portalu pojavil oglas za pritličje staromeščanske hiše na Viču, sta se odprtih misli odpravila na ogled. Tam, pred poslovno stavbo Ilirije, v pravem arhitekturnem mišmašu – od starih viških kmetij in staromeščanskih hiš do modernistične arhitekture – sta naletela na stanovanje. Stanovanje s studiem za ples ob drogu. Čeprav je bil prostor daleč od sanjskega, sta v njem videla ogromen potencial – staromeščanska hiša, le lučaj od centra, visoki stropovi, velik prostor: studio.
“Stavbo je leta 1887 začel graditi premožen ljubljanski krojač, ki je polovico pritličja namenil svoji delavnici, drugo polovico pa trgovini. V višjih nadstropjih je krojačeva družina verjetno bivala skupaj z delavci in služničadjo. Med vojno je bila hiša nacionalizirana, nato denacionalizirana, razbita na več stanovanj in pisarn, stanovanje pa je bilo večkrat prenovljeno s cenenimi materiali in instant rešitvami,” pove Anja.
Čeprav sta z opremo studia sprva želela počakati nekaj let – prioritetna je bila namreč celostna prenova stanovanja – pa sta se Anja in njen partner morala (ponovno) prilagoditi okoliščinam: Anjin oče je namreč začel prodajati družinski gozd, ki je stal na trasi tretje razvojne osi. “Težko ga je bilo prepričati, da drevesa najprej poseka in šele nato proda zemljišče,” pove Anja. “Lansko poletje pa smo začeli s projektom sečnje gozdu in dodobra raziskali področje shranjevanja lesa. Prebirali smo članke, knjige, se pogovarjali s strokovnjaki, mizarji, arhitekti, izvajalci sečnje in žagami.” Izsekali so le toliko smreke, kot so je potrebovali za opremo studia. Ker začne v našem podnebju neobdelan smrekov les po letu dni propadati, je bilo s prenovo studia nujno začeti čimprej.
Studio je nastal v tesnem sodelovanju z arhitektko Sanjo Premrn, ki je s parom že prej sodelovala pri opremi stanovanja. Zelo jasna izhodišča – prostor naj bo svetel, ima delovni in razstavni del, opremljen naj bo z naravnimi materiali – so se s pomočjo senzibilne arhitektke prevedla v meditativen ambient, ki je v Ljubljani brez primerjave. Poleg tega, da je studio opremljen in tlakovan z domačo smreko, je v celoti oblečen v glino. Stene so bile pobrušene, odstranjeni so bili vsi prejšnji sloji premazov; ponovno se je izdelal apneni omet, ki je bil nato premazan z glineno barvo z dodatkom kremenčevega peska iz Prekmurja. Preveč poškodovan originalen strop je bil nadomeščen z novo trstiko, ometano z glinenim ometom olivno zelene barve. Le majhen del studia je ostal neometan – pri odstranjevanju vseh slojev ometov so namreč naleteli na dve stenski dekoraciji, izdelani z valjčkom ali šablono – prva s slovenskimi nageljni v zemeljskih odtenkih, ter kasnejša z zeleno-belimi cvetovi. “V to dekoracijo se je zarisal krog in tako je nastalo sonce – okno, ki se povezuje s preteklostjo stavbe.”
Oprema je preprosta, a v prostor vnaša različne višine, ritme, teksture. V prvi vrsti pa je – uporabna. Kot Anjina keramika. In kot njena keramika, je tudi ta interier intimen. Les, glina, toplina nas namreč popolnoma prevzamejo in – objamejo.
Stanovanje
In če je studio svetel, topel in zračen prostor, pa je stanovanje (ki ga od studia ločijo le vrata) njegova protiutež. V njem se namreč na enem mestu zvrstijo številni slogi; klasični detajli se spogledujejo z minimalističnimi kosi iz lesa, kamna in kovine; vintage pohištveni kosi stojijo poleg sodobne opreme; različnim odtenkom lesa družbo delajo drzni vijolični, zeleni in temno modri odtenki. Če je studio zen prostor – prostor, kjer se osredotočimo na svoje dihanje, na material, na kulturo in obred, – je stanovanje gotovo prostor navdiha, prostor nasičene energije, pa tudi prostor nostalgije, hotenj in sanj; prostor, kjer je dovoljeno vse.
Anjo Slapničar spremljajte na Instagramu ali Facebooku, vabljeni pa tudi v njen studio na Tržaški ulici 36. Njene izdelke pa lahko kupite tudi preko spleta.
Arhitektura: Sanja Premrn
Fotografije: Miha Bratina
