Ob povečani količini zapadlih padavin, se poveča tudi tveganje za pojav zemeljskih plazov. Zaradi geoloških, morfoloških pa tudi podnebnih karakteristik je velik del slovenskega ozemlja podvržen močnim zunanjim dejavnikom, tudi plazenju. Kaj lahko v tem primeru storimo sami? Kako vrsta gradnje vpliva na trdnost objekta? Preberite v prispevku.
Plazovita in plazljiva območja po Zakonu o urejanju prostora spadajo med območja z omejitvami, kjer se prostorski razvoj načrtuje v skladu z omejitvami, določenimi v področnih predpisih. V skladu s tem se dejavnosti praviloma umeščajo zunaj območij z omejitvami oz. z ustreznim upravljanjem primarnih dejavnosti v območji z omejitvami ter ob budnem spremljanju in analizi dejavnikov, ki bi utegnili povzročiti naravne in druge nesreče. Zemeljski plazovi se pojavljajo na območju celotne Slovenije, predvsem pa v hribovitem in gričevnatem svetu. V ravninskih predelih so redki.
Erozija tal in plazenje intenzivneje potekata na kar 44 % slovenskega ozemlja, torej na območjih, kjer so tla nestabilna oz. potencialno nestabilna. Po nekaterih ocenah pa naj bi kar četrtina plazenj ogrozila človeška bivališča in infrastrukturo. Tudi potem, ko so se reke vrnile v strugo in so se padavine zmanjšale, življenja ljudi in njihovo imetje ogrožajo številni zemeljski plazovi.
In kaj lahko, če živite na plazovitih območjih, storite sami? Obstajajo gradbeni materiali, ki so bolj primerni za gradnjo na plazovitih območjih? »Način gradnje (opeka, montažna hiša, ipd.) niti ni tako pomemben. Najpomembnejši so temeljenje objekta in ustrezni podporni ukrepi, če je objekt na pobočju. Še bolj pa seveda izogibanje plazovitim terenom,« poudarja dr. Jernej Jež, univ. dipl. inž. geol., ki ob tem opozarja na pomen preventivnih ukrepov. Seveda je nemogoče posploševati tudi v primeru temeljenja, saj vsi plazovi in plazovita območja niso enaki. Sploh v primeru globokih plazov je pogosto nemogoče doseči trajno stabilnost, medtem ko je pri plitvejših zdrsih stabilnost pogosto tehnično zahtevna in pogosto povezana z višjimi stroški. Zato se je, kot pojasni sogovornik, plazovitim območjem najbolj izogibati.
Preventivno delovanje
Kadar to ni več mogoče, pa je bistvenega pomena preventivno ukrepanje. »Dolgoročno je gotovo najpomembnejše preventivno delovanje, ki mu Geološki zavod Slovenije posveča največ pozornosti. Pri tem mislimo na izdelovanje opozorilnih kart nevarnosti za nastajanje zemeljskih plazov in sorodnih pojavov ter strokovnih podlag, ki kažejo, katera območja so bolj nevarna in problematična, nadalje pa na upoštevanje teh podlag v postopkih umeščanja objektov v prostor in prostorskega načrtovanja,« še sklene dr. Jež z Geološkega zavoda Slovenije.
Gradbeni inštitutu ZRMK je izdal tudi priporočila lastnikom za samostojno ukrepanje ob plazovih. Pomembno je, da preprečujete zastajanje večjih količin vode na posamezni lokaciji in vsako leto očistite žlebove ter strešne odtoke, jaške in odtočne jarke. Ob morebitni odstranitvi vegetacije s pobočja, to nadomestite z novo. Prav tako se v strmejša pobočja ne posega, smiselni so le minimalni vklopi in nasipi v obdobju dolgotrajnejših (in močnejših) padavin. Kot preventivni dejavnosti pa sta navedeni tudi večkratna izvedba podrobnejšega pregleda terena in pozornost na morebitne znake plazenja ter zastajanja vode oz. pojavljanja novih izvirov – razpoke, zdrsi zemlje, itd.
Kot omenjeno je prvi korak primerno in premišljeno umeščanje objektov v prostor. Posamezna območja pa v času postavitve objektov niti niso bila plazovita, zato pa so skozi desetletja in tisočletja zaradi različnih posegov in dejavnikov to postala. Če torej ugotovite, da je posamezno območje nestabilno, je treba takoj ukrepati (oz. ob umiritvi plazenja). Najprej s prekritjem razpok oz. odlomnih robov splazitve z neprepustno folijo za preprečitev dotoka padavinske vode na območje splazitve. Priporočena je tudi izvedba globoke drenaže v pobočju nad zgornjim odlomnim robom za preprečitev dotoka podzemne vode na območje splazitve. V primeru plitvejših splazitev, ki ne ogrožajo objektov in infrastrukture (do debeline 1,5 m), je priporočljivo zgraditi podporno konstrukcijo (višine do največ 2,0 metra) z zaledno vzdolžno drenažo.
