V Kančevcih, v gozdni idili Goričkega, je obkrožena z gozdovi in vinskimi trtami že nekaj let propadala stara domačija. Zakonca Dominko sta ji vdahnila novo življenje.
Goran in Maja Dominko sta arhitekta. Profesionalna pot ju je peljala v Anglijo, kjer sta več let uspešno gradila svoji karieri. Pred približno štirimi leti, med obiskom domovine, pa sta naletela na propadajočo domačijo in se v trenutku odločila za njen nakup. Priznavata, da je impulzivna odločitev rezultat domotožja in velike želje po vrnitvi k temeljem: k sreči, družini in k sožitju z naravo. Tako sta postala lastnika domačije, med Goričani znane kot “Kološeve” ali “Oškolove”, in se oborožena s svojim strokovnim znanjem lotila njene obnove.
Zavestno sta se odločila, da bo domačija ostala ne le v svojih izvirnih arhitekturnih okvirih – torej v obliki hiše, štale in skednja – pač pa, da jo bosta obnovila in opremila v značilno prekmurski maniri. Še več, uporabila bosta, če se bo le dalo, le obnovljene in reciklirane materiale ter pohištvo iz druge roke. In čeprav se vse skupaj morda sliši poceni, pa vseeno priznata, da je bil finančni zalogaj večji, kot sta si predstavljala: “Ceneje bi bilo vse skupaj porušiti in na novo zgraditi,” povesta. A njun finančni vložek v obnovo se je več kot povrnil – najpomembneje, v obliki pristnega navdušenja in odobravanja vseh, ki ju obiščejo.
Hiša, Štala, Granar, Gümla
Glavna hiša, stara poldrugo stoletje, je zgrajena na tradicionalen prekmurski način: z leseno konstrukcijo, zapolnjeno z butano steno s slamnatim vezivom. Hišo sta navzven le osvežila – z novo fasado, streho in gankom – znotraj pa, v prostorih stare gostilne, uredila večnamensko skupno sobo, tri spalnice in dve kopalnici.
V nekdanjem hlevu sta uredila dva apartmaja – prvi, imenovan Štala, je umeščen v nekdanji hlev s tradicionalnim obokanim stropom, drugi, imenovan Granar, pa v senik. V slednjem je spalnica umeščena na mezanin, tik pod impresivne, stare strešne nosilce.
V tretjem objektu, skednju oziroma gümli, pa so uredili večji večnamenski prostor, ki se odpira na pokrajino in na ogrevan bazen. V njem se lahko gostje podružijo, Maja In Goran pa želita, da bi se v njem v prihodnje lahko prirejale tudi manjše poroke, druženja ali team-buildingi.
Očarljivi so tudi zunanji ambienti – lično urejeni tako, da objektov ne odrežejo od njene zelene okolice, pač pa jih z njo še dodatno povežejo. Košata stoletna lipa, pod katero lahko posedimo ob zajtrku; gank, na katerem uživamo v razgledu na cvetoče travnike; ali pa zunanja savna in v teren vkopan bazen, v katerih lahko dopust zaključimo s piko na i. Ob vsem tem si lahko postrežemo še s svežo zelenjavo iz domačega vrta ter z lastnikoma posedimo ob kozarcu lokalnega vina.
Maja in Goran sta v to okolje prišla kot tujca in domačini so z budnim očesom nadzirali njuno prenovo. Danes pa se radi ustavijo pri njiju na kakšni zakuski, kjer tudi sami uživajo v tradicionalnih ambientih, obujajo spomine na svoje babice in ponosno spremljajo novo življenje ene redkih tradicionalno obnovljenih domačij v tem okolišu. Maji in Goranu so se v lokalni skupnosti zahvalili tudi z nagrado Občine Moravske Toplice za vzorno prenovo domačije. Vsekakor je zgodba zakoncev Dominko vredna ne le pohvale, pač pa tudi posnemanja.
Arhitektura: kubico domino
Fotografije: kubico domino (pred prenovo), Vida Dimovska (po prenovi)
