V zaščitenem urbanističnem jedru Doba od leta 1797 stoji hiša, ki je skozi stoletja ohranila značilnosti slovenskega stavbarstva. Pri parceli s hišo in gospodarskim poslopjem se je prodajalo tako rekoč zgolj zemljišče, saj je prevladalo mnenje, da sta obstoječa objekta nevredna prenove. Bodoča lastnika sta videla drugače, bolj vizionarsko. K nakupu ju je še dodatno prepričal vrt s starimi drevesi, ki tako kot objekta ni imel skorajda nobene veljave. Le prodajalka, ki je dobro poznala bogato zgodovino hiše, si je želela, da bi bodoči lastniki prepoznali njeno vrednost in jo ohranili. Odločitev, komu prodati posestvo, ni bila težka, saj sta nova oziroma bodoča lastnika želela zgodbe, ki jih je pisala zgodovina, ohraniti, jih preplesti s sodobnimi vsebinami in hišo odpreti tudi za širšo javnost.
Gre za dokaj veliko zidano enonadstropno gorenjsko hišo, ki je bila po ustnem izročilu Vide Detela, ki je v hiši živela od leta 1921 do leta 2005, zgrajena v poznem 18. stoletju. V prvotni izvedbi je imela hiša zidano pritličje in leseno zgornje nadstropje.
Prebivalci hiše so bili skozi zgodovino ves čas dokaj tesno povezani s krajem in krajani. V hiši je bila konec 19. stoletja enorazredna šola. Ko so v Dobu leta 1822 zgradili novo šolsko poslopje, je hišo v poznih 60. letih 19. stoletja kupil Franc Iglič. Z ženo Barbaro sta imela edinko Adelo, ki se je poročila s Karlom Detelo, bratom pisatelja Frana Detele. Tu so se jima rodili štirje sinovi. Pohištvo, ki je še danes v hiši, je bilo last Frana Detele. Družina se je ukvarjala s trgovsko in gostinsko dejavnostjo, Karel pa je bil pobudnik organiziranega gasilstva v Dobu.
Adela Iglič Detela je živela precej gosposko življenje in v hiši je pogosto gostila mlade intelektualce, sošolce svojih sinov Karla in Stanka, ki sta študirala na Dunaju. Med drugimi sta v hišo zahajala tudi slikar Hinko Smrekar in operni pevec Julij Betetto. Po materini smrti leta 1908 je Ivo Detela prekinil šolanje na ljubljanski gimnaziji in se vrnil v Dob, kjer je prevzel kmetijo, trgovino in gostilno. Leta 1927 je bil prvič izvoljen za dobskega župana, drugič pa leta 1933. Kot župan je v kraju pustil svoj pečat, zanimivo pa je, da je imel županski urad kar v svoji hiši.
Zadnja iz družine, ki je živela v hiši, je bila Vida Detela, hči Iva Detele, ki je v Dobu kar 60 let poučevala verouk. Gre torej za hišo z zares pestro zgodovino in zanimivimi prebivalci, ki so aktivno sodelovali v družabnem življenju tega kraja.
Hiša, ki stoji na ulici 7. avgusta 28, je ena najstarejših še obstoječih domačij v Dobu, hkrati pa ena redkih, ki je imela srečo z novimi lastniki. Slednji so ji z obnovo vrnili stari sijaj, tradicionalni videz, ki obuja podobo vasi Dob, kakršna je bila nekoč.
Sanacija hiše, vključno s pohištvom in vrtom, je potekala v letu 2020. Arhitektka Mateja Panter je koncept prenove zasnovala po načelih spoštovanja dediščine, sodobnih tehnoloških rešitev in krožnega gospodarstva. Prenova je slonela na ohranjanju kakovostnih prvin in elementov z vizualno in ekonomsko zadržanim pristopom. Prenovljena hiša, ki je dobila novo ime, Hiša 1797, ima ohranjene gabarite, postavitev in velikost okenskih odprtin, obnovljeno strešno kritino, prenovljeno stavbno pohištvo in ohranjen prvotni izgled vrta s sadovnjakom. Notranjost, ki je bila tudi sicer zaradi pogostih posegov slabše ohranjena, pa je zdaj urejena kot hibrid starega in novega. Kuhinje in kopalnice so sodobne, takšne, kot jih danes potrebujemo za udobno bivanje.
Nova tlorisna zasnova hiše se prilagaja obstoječi pozidavi. Ohranjen je osrednji prostor, tako imenovana »hiša« z lončeno pečjo. Ohranjeni so tudi leseno stopnišče, manjša obokana klet, ločna in delno poslikana veža ter lesen strop in tramovi v mansardi. V hiši je veliko originalnih kosov pohištva, ki so bili nekoč v lasti Frana Detele, danes pa so obnovljeni in spet postavljeni na svoje mesto. Nekaj kosov pohištva je na novo oblikovanih, in sicer iz starih, manj ohranjenih kosov pohištva.
Hiša ima popolnoma nove inštalacije in ogrevanje na mestni plin, ki je bil v hišo pripeljan že pred prenovo. Zaradi velike debeline sten in ohranjanja značilnosti stavbe so se izvajali posebni detajli izolacije sten in strehe ter prezračevanja.
Po vsem povedanem zagotovo ne preseneča, da je projekt »Hiša 1797« leta 2019 na Javnem pozivu za izbor projektov za uresničevanje ciljev Strategije lokalnega razvoja »LAS za mesto in vas« v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj zbral največ točk in bil izbran kot najboljši.
Arhitektura: Mateja Panter
