Edvard Ravnikar je eno največjih imen slovenskega arhitekturnega prostora, ki je zakoličil prostor moderne slovenske družbe in države. Kljub temu bi bilo nepošteno njegovo zapuščino vrednotiti le kot arhitekturno dediščino 20. stoletja, saj so vprašanja, ki si jih je postavljal in ki so ga zaposlovala, še kako aktualna tudi danes.
V luči razstave Struktura modernosti: Iskanja Edvarda Ravnikarja, ki bo med 30. novembrom 2023 in 19. majem 2024 v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), smo se pogovarjali z muzejskim svetnikom in arhitekturnim zgodovinarjem dr. Bogom Zupančičem.
Kako sami vidite korelacijo med dvema arhitekturnima veličinama, Edvardom Ravnikarjem na eni in Jožetom Plečnikom na drugi strani?
Oba sta, kot pravite, arhitekturni veličini svetovnega formata. Prvi je zaznamoval predvsem drugo polovico 20. stoletja, drugi pa prvo. Obstajajo seveda razlike med njima, a tudi podobnosti in s tem kontinuiteta. Obema je skupno, da sta ustvarjala izjemno domiselno in kakovostno arhitekturo, v discipliniranem delu in v razmisleku sta med različicami iskala najboljšo rešitev, vendar je njun izraz različen. Ravnikarjeve stavbe so praviloma lahke in lebdijo v zraku, razen izjem, kot je denimo Cankarjev dom, Plečnikove so težke in močno vpete v zemljo. Oba sta bila univerzalna umetnika, saj sta se udejstvovala na številnih področjih, vse od urbanizma, arhitekture, oblikovanja itn., oba sta razvijala svoje ideje skozi skico, Ravnikar se je bolj javno izpostavljal in deloval, medtem ko je Plečnik deloval bolj iz ozadja. Obema je skupno, da sta bila strokovno ambiciozna, vendar osebnostno skromna, nedovzetna za denar.
Ravnikar je veliko pisal o arhitekturi in z njo povezanimi zadevami, v nasprotju s Plečnikom, ki je menil, da arhitektura že govori sama po sebi – per se. Oba sta bila vedoželjna, se vseskozi izobraževala, Ravnikar je bil večni intelektualni iskalec, filozofsko orientiran, Plečnik pa bolj religiozno navdahnjen. Oba sta bila univerzitetna profesorja na oddelku za arhitekturo Tehnične fakultete in sta v seminarju prek svojih študentov v univerzitetnem in bolj sproščenem okolju, kot so ga imeli projektanti v (državnih) birojih, vsak po svoje preverjala raznovrstne prostorske izzive, koncepte, stavbe, predmete in podobe. Kot Ljubljančana in poznavalca mesta ter njene arhitekture sta oba – ponovno, vsak po svoje seveda – izgrajevala Ljubljano kot prestolnico. Povezuje ju, da v svojih delih prepletata tako motive iz svetovne kot lokalne dediščine, univerzalne principe arhitekture in momente sodobnosti, vendar je slednjih bistveno več pri Ravnikarju kot Plečniku, kjer jih je le za vzorec.
Ti dve arhitekturni veličini sta imeli precej različne poglede na arhitekturo in oblikovanje.
Njuna arhitekturna jezika se razlikujeta. Plečnik je bil zelo veren, naredil je veliko kelihov, monštranc in seveda cerkva po vsej domovini in zunaj nje, Ravnikar prav nobene, oba pa sta izvedla številne javne prostore in stavbe ter vrsto (partizanskih) spominskih obeležij. Plečnik nam je dal trdne, klasične osnove arhitekture skozi njemu lasten način poučevanja in dela, Ravnikar pa je te osnove nadgradil v modernost, seminarsko delo je razširil s poznavanjem družbenih in okoljskih razmer, raziskovalnim delom in intelektualnim dvomom, je bolj sodoben, odprt in odziven. Razšla sta se pri projektu Moderne galerije, tik pred 2. svetovno vojno, in to v času načrtovanja. Projekt je začel snovati Plečnik, Ravnikar mu je kot sodelavec risal različice načrtov po njegovih zamislih. Na koncu se je umetnostni zgodovinar dr. Izidor Cankar, ki je v imenu družine Hribar vodil projekt, odločil za predloženi načrt takrat 30-letnega Edvarda Ravnikarja, in to je bila njegova prva pomembna javna zgradba. Kakšna je bila komunikacija med njima po tem, ni znanega.
Kje je zapuščina Ravnikarja danes najbolj vidna?
V formiranju vrste odličnih slovenskih arhitektov na fakulteti za arhitekturo, v strokovni publicistiki in debatah arhitektov ter seveda na Ravnikarjevih (izvedenih) projektih, ki jih ni malo. Ravnikar se je ukvarjal s paleto dejavnosti, vse njegove aktivnosti so povezane s prostorom, razmišljanji o njem, družbenimi vprašanji in (vizualno) kulturo, ukvarjal se je tako s teorijo kot prakso, in to z arhitekturo, urbanizmom, prostorskim načrtovanjem, (grafičnim) oblikovanjem, pedagoško dejavnostjo, publicistiko, skiciranjem, slikarstvom in še čim. Na vseh teh področjih je pustil svoj pečat, a je veliko njegovih zamisli in projektov ostalo tudi neizvedenih. Radi so ga vabili na javne natečaje, kjer je bil vedno med boljšimi, vendar je predvsem na začetku ostajal brez izvedenih del. Formiral je vrsto odličnih arhitektov, oblikovalcev in med njimi tudi pedagogov, predvsem v petdesetih, šestdesetih letih pa tudi pozneje, vendar manj. Mednje spadajo Milan Mihelič, Stanko Kristl, Oton Jugovec, Savin Sever, Vladimir Braco Mušič, Grega Košak, tudi Janja Lap in Majda Dobravec. Pozneje pa še Miloš Bonča, Marko Mušič, Saša Mächtig, Peter Skalar, Jurij Kobe, Aleš Vodopivec, Janez Koželj in še kdo.
Katero njegovo delo pa je vam najbolj povedno?
Težko se je odločiti med številnimi kakovostnimi izvedenimi deli, ki so nastajala v različnih časovnih obdobjih in (družbenih) kontekstih. Vsak od njih ima svojo zgodbo! V kostnici na Žalah je Ravnikar povsem pod vplivom Plečnika, torej še posnemovalec, pri Moderni galeriji je tega že bistveno manj. V Kapeli MAO sem pomladi leta 2017 pripravil manjšo razstavo z naslovom Plečnik, Ravnikar in Moderna galerija, kjer sem s skicami, načrti, fotografijami in Ravnikarjevim dnevnikom ter drugim gradivom prikazal zaplete in potek graditve Moderne galerije (1936–1952), kjer sta se poti mladega Ravnikarja in profesorja Plečnika razšli. Večkrat sem že obiskal grobišče slovenskih internirancev na Rabu (1953), ki me vedno znova prevzame s kompozicijo, dramaturgijo prostora pa tudi detajli, obdelavo kamna … To je zame eno najlepših spominskih obeležij, o njem so pisali avtorji, kot so Tomaž Krušec, Aleš Vodopivec, William Curtis itd. Stavba založbe in tiskarne Ljudske pravice v Ljubljani, danes stavba časopisa Dnevnik, bolj znana kot Kanarček, leži na mestu nekdanjega srednjeveškega zidu, podolgovat objekt je postavljen na močno stebrovje v zastekljenem pritličju. Na tem zgodnjem Ravnikarjevem delu, kot tudi pozneje na številnih drugih, je videti, kako je Ravnikar uporabil in interpretiral konstrukcijsko logiko Le Corbusierovih del. Na stropu pritličja so bili nekoč vidni kovinski lestenci, sestavljeni iz sedmih šesterokotnih elementov, prav tako utemeljeni na bauhausovski oblikovalski logiki, ki jo je Ravnikar dobro poznal.
Tu je še njegov opus v Kranju pa Trg republike s stolpnicama, veleblagovnico in kulturnim domom, ki ima poseben pomen v izgradnji državnosti, je agora slovenstva. Fascinira me tako velikost projekta, programska prepletenost pa zgodovinski kontekst in naslonitev na okvir trga svetega Marka v Benetkah, fluidnost in prehajanje prostorov na vse štiri strani … Po drugi strani pa vedno občudujem reliefno skladnjo fasadnih plošč na Maximarketu in Cankarjevem domu ter linije različnih materialov – tlakov na trgu, ki so zame vidna materializacija tega, kar je Ravnikar učil pri predmetu Osnovni likovni tečaj pri reformiranem študiju Smeri B v študijskem letu 1960/61. Skratka izročilo šole Bauhaus oziroma Hochschule für Gestaltung (HfG) v Ulmu. Trgu morda manjka vodni motiv, pomemben element trga. Ravnikarjev študent, arhitekt Vladimir Braco Mušič, ki je prostorsko umestil Spomenik revolucije, je načrtoval spomenik na vodnem podstavku, pod njim je bila načrtovana »kripta«, nad njo pa bi se v slapu spuščala voda.
Nam zaupate, katere njegove vrednote bodo na razstavi Struktura modernosti: Iskanja Edvarda Ravnikarja izpostavljene?
O tem bi lahko več povedal kustos razstave dr. Miloš Kosec. Za kakovostne rešitve v prostoru in družbi morajo biti dani ustrezni pogoji za delo arhitekta pa tudi njegova vloga arhitekta mora biti jasno opredeljena, za kar se je Ravnikar vseskozi zavzemal. Arhitektovo delo bo cenjeno in vredno, če bo izobražen ne samo kot likovni ustvarjalec, ampak tudi kot družbeno angažiran strokovnjak, intelektualec s čutom za etična vprašanja, humanost in (širšo) skupnost. Za uspešno delo sta potrebni še trda disciplina in predhodna praksa, preden lahko začne mladi arhitekt samostojno pot, kar je razvidno iz Ravnikarjeve kariere. Pri Ravnikarju je vidna tudi pokončna drža, ni se uklanjal politiki (danes kapitalu!), pa tudi vztrajnost in trdoživost. Nesmiselno je nekritično posnemati, ponavljati že znane rešitve, ampak je potrebno iskanje odgovorov, predvsem pa vedno novih rešitev v času, kot je to uspelo Ravnikarju. Razstava Struktura modernosti ni zasnovana kot pregledna, kronološka, ampak se osredotoča na štiri sklope. V prvi sobi, ki nosi ime Kabinet, je predstavljen Ravnikarjev kabinet na šoli oziroma njegov notranji svet, inkubator idej, svet knjig, misli, skic, osebnih predmetov, zvočnih zapisov itn. Druga soba nosi ime Spomenik, kurirala jo je Susanna Campeotto, in prikazuje Ravnikarjeve spomenike NOB iz petdesetih let, denimo grobišča na Vojščici, Dragi in Rabu. V tretji sobi (Hiša) so predstavljene javne stavbe v Kranju, kjer je v ospredju stavba OLO Kranj, in dva stanovanjska projekta v Ljubljani. V četrti sobi (Mesto) pa so predstavljeni projekti Nove Gorice, Trg Revolucije/republike v Ljubljani in natečajna urbanistična projekte za Skopje in Benetke. Sestavni del razstave v MAO je bila tudi predstavitev Ravnikarjevih skic z naslovom »Iskanja v risbi, spoznanja v misli«, ki je bila v sprejemni dvorani Cankarjevega doma.
Zakaj in kako je Ravnikarjeva arhitekturna dediščina aktualna v 21. stoletju?
Aktualna je kot primer in vzor za delo in razmislek v prihodnosti tako arhitektom kot širši javnosti, da spozna kakovostno arhitekturo in z njo povezane dejavnosti ter prepozna dobrega arhitekta in misleca. Ravnikarjeva vizija študijske reforme oblikovanja in arhitekture, imenovana Smer B, na Oddelku za arhitekturo v začetku šestdesetih let je bila po letu in pol ukinjena, temeljila je na racionalnem, matematičnem, sistemskem pristopu in imela neko širino. Izročilo Smeri B je širše, kot je videti na prvi pogled. Če bi se nadaljevala, bi sovpadala z razvojem informacijske revolucije, danes pa umetne inteligence. Tu bi bili v ospredju dogajanj.
Ravnikar je morda že 30 let pokojen, a vendar ima še dandanes velik vpliv na poučevanje arhitekture v slovenskem prostoru. Kako vi vidite ta fenomen?
Ravnikar se je v strokovnem razvoju osebno soočil tako s Plečnikovimi kot Le Corbusierovimi deli pa šolo Bauhaus ali bolje HfG v Ulmu, regionalizmom, strukturalizmom, metabolizmom … Bil je močno vpet v domače in aktualno mednarodno dogajanje, zato je njegov vsestranski opus izredno zanimiv, kakovosten in je lep primer, kako ustvarjati dobro arhitekturo, kako oblikovati razgledanega arhitekta, ki zna najti dobre rešitve, kako poučevati. Pri Ravnikarju je diplomiralo 659 diplomantov, kar je približno petina vseh slovenskih arhitektov, njegov seminar si je v tekmovalnem ozračju z drugimi seminarji na oddelku ob Plečnikovem (Bitenčevem), Vurnikovem pa Mihevčevem, Mušičevem in Valentinčičevim izboril prvenec prav zaradi načina dela in karizmatične osebnosti profesorja. Ravnikarjev krog se je uveljavil in izboril pomembno mesto v profesionalnem okolju in tako zdaj prevladuje na Fakulteti za arhitekturo.
Kakšen bi bil dandanes Ravnikarjev odnos do razvoja Ljubljane, sploh v njegovem odnosu do javnega prostora?
To je težko pa tudi spekulativno vprašanje. Ravnikar je pretežni del svojega opusa izvedel v socialističnih časih, kjer sta imela načrtovanje in kapital drugačno vlogo in logiko, kot jo imata danes. Ograj ni bilo toliko kot danes! Kako bi se uveljavil v današnjem neoliberalnem kapitalističnem svetu graditve mest in stavb? Mislim, da bi se prek univerze in društev zavzel za bolj organiziran, sistemski, trajnostni urbani pristop s poglobljenim razmislekom, kaj Ljubljana je in kaj potrebuje, kaj bo v prihodnje, tako navznoter v lokalnem pomenu kot navzven v globalnem svetu. Številnih Ravnikarjevih dobrih idej že nekdanja politika ni prepoznala. Ravnikar se je v svojem ustvarjalnem opusu nenehno zavzemal za racionalne rešitve, bil je informiran in razgledan, vedno miselno korak pred drugimi, tudi provokativen. Zavzemal se je za prostorski in urbani razvoj na osnovi železniških povezav, kjer bi bil avtomobilski promet zgolj dopolnitev. Kako prav je imel! Danes lahko vidimo, da je šel razvoj v Sloveniji povsem v drugo smer. Če bi imeli frekventne in hitre železniške storitve, bi lahko živeli bolj povezano in kakovostno, danes bi povsem drugače razmišljali o stanovanjski problematiki in naši krajini. Verjetno bi razmišljal o električnem (pri)mestnem tramvajskem omrežju, novi lokaciji železniške postaje pa hitrih železniških povezavah med Jadranom in Baltikom … Vse to bi evropsko zvezo komunikacijsko, poslovno in kulturno bolj povezalo pa tudi okrepilo v smislu trajnosti in zelene Evrope.
Fotografije: Janez Kališnik, arhiv MAO, osebni arhiv, Klemen Ilovar
