V Pliskovici na Krasu že štiristo let stoji štala, prislonjena na živo skalo pod vaško cesto. Senzibilna arhitekta sta vanjo umestila sodoben počitniški objekt, ki z izjemnim arhitekturnim pristopom - takšnih v Sloveniji res najdemo le peščico - umešča bivalne prostore v nedotaknjeno školjko stavbe, kjer je nekoč domovala kravica po imenu Sivka.
Kamniti hlev, prislonjen ob živo skalo, je ob nakupu kljub svoji starosti izžareval poseben čar. Živa skala v interierju, debele kamnite stene, ohranjeni kamniti okvirji oken in vrat ter leseno hrastovo ostrešje so kljub častitljivi starosti še naprej ohranjali svojo vlogo pri varovanju skromne notranjosti pred vremenskimi vplivi. Objekt s svojo umestitvijo varuje vrt – iz katerega se odpirajo spektakularni razgledi na gozdnati Kras – pred kraško burjo. Hiša se je skozi štiri stoletja spreminjala in starala in prav ta transformacija v času je bila glavni navdih njene prenove.
V očiščeno kamnito školjko z ohranjenim izpranim ometom in kovanimi detajli, ki razkrivajo preteklo namembnost objekta, je bila umeščena tronadstropna počitniška enota. Betonska spirala, ki nas vodi po medetažah, se le na izbranih mestih stika s kamnito fasado, medtem ko nosi udobne in na dotik prijetne pohištvene elemente: dolg kuhinjski niz z jedilno mizo v pritličju, dnevni kotiček v nadstropju ter udobno posteljo s pogledom na ohranjeno leseno ostrešje v mansardi. Ker prostori med seboj niso ločeni s stenami, lahko v enem pogledu zaobjamemo celotno notranjost: kambro, dnevno sobo kraške domačije.
Kot odmev staremu objektu se na nasprotni stranici parcele pojavi manjši objekt, namenjen dodatni spalnici in shrambi. Tako zaprta vrtna zasnova interpretira tradicionalni borjač, srce vsake kraške domačije. Paviljon je v celoti izdelan iz betona in tako zrcali staro kamnito stavbo, ki v dežju spreminja svojo barvo. Nanj je naslonjena letna kuhinja – prav tako izvedena v betonu. Objekt in letni vrt, pokrita s subtilno pergolo, se bosta počasi obrasla in zlila z vrtno zasnovo, zasajeno z avtohtonimi kraškimi in mediteranskimi vrstami.
Beton, ki mu značilno toplo barvo da lokalni agregat, je uporabljen kot vezni element med zunanjimi in notranjimi prostori. V notranjosti okrepi kamnite zidove, zunaj pa se njegova tekstura počai zliva s skalo, na kateri stoji.
Robustnost novih tekstur ter detajli stikov med starim in novim slavijo razpoke in sledi, ki jih je čas pustil na podobi hiše. Tok časa in vremenski vplivi pa bodo nadaljevali delo arhitektov in hišo zlili s skalo in pokrajino, na kateri stoji.
Več: Kambra
Arhitektura: Lucija Penko, Rok Žnidaršič
