Glina velja za enega najstarejših naravnih zdravil, vse več ljudi pa se v zadnjem času zaveda, da rokovanje z glino ne zdravi le telesa, temveč tudi duha. Tudi ustvarjalka Petra Markič je ena izmed tistih, ki jih je že prvi dotik z glino povsem začaral. Njeno ustvarjanje s tem naravnim materialom v najstniških letih pa se je razvilo v simpatično znamko Zgodbe iz gline.
Košček miru
Prvega tečaja oblikovanja gline se je ob spremstvu očeta udeležila pri svojih trinajstih letih. Če ji je bila sprva motivacija predvsem preživljanje časa z očetom, ki si ga je ob treh sorojencih sicer težko zagotoviti, pa je že po prvem srečanju spoznala, da je glina prava zanjo. V vihravem najstniškem obdobju je tako prav v glini našla košček miru. Nekaj, kar je zaman iskala tudi z jogo in drugimi meditativnimi tehnikami.
»Sem namreč zelo čuteč tip človeka, ki rad stvari prime v roke, jih potipa, povoha, začuti težo, obliko in podobno. In ravno ta del oblikovanja z rokami, čutenja gline med prsti, poskušanja ene oblike, pa nato spet druge, če mi prva ni bila všeč, je bil tisti, v katerem sem našla uteho in mir, ki sem ga iskala zase. Še danes je tako,« pojasnjuje Petra. Po zaključenem osnovnem tečaju modeliranja v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti je ostala pod okriljem mentorice Barbe Štemberger Zupan, ki jo še danes šteje za svojo veliko učiteljico. Njena ljubezen do gline se je le še utrdila v času srednje šole in študija, ko se je oblikovanja lotevala tudi v zavetju doma. Nekajkrat je obiskala tudi zavod V-Oglje, pod okriljem katerega delujeta Barba Štembergar Zupan in Niko Zupan.
Velike forme
S pestrim ritmom materinstva in otroškim jokom se je za nekaj časa oddaljila od gline. Ob treh otrocih namreč ni bilo enostavno najti časa zase in oblikovanje. Kljub temu ljubezen ni zamrla, ko so otroci zrasli, se je ponovno lotila ustvarjanja z glino, tokrat se je odločila, da se priuči oblikovanja večjih oblik.
»Tako sem si za rojstni dan zaželela tečaj velike forme in pod mentorstvom Nika Zupan nato naredila skoraj 70 cm visoko ambientalno luč, ki je prva izmed mnogih luči, ki sem jih samostojno naredila do danes. A tako visoke nobene več,« pove z nasmeškom. Zatem se je udeležila še tečaja vrtenja na vretenu, ki ji je odprlo neko povsem drugačno dimenzijo gline in jo prav zares prevzelo. S tem njenega izobraževanja na področju oblikovanja gline še zdaleč ni konec, pred dvema letoma se je odločila, da pridobljeno znanje deli tudi z drugimi.
»Moja zgodba z glino traja že dolgo časa, raste in se razvija. Prav tako se tudi na delavnicah ustvarjajo čudovite nove zgodbe in povezanosti. Ali pa se čutijo v energiji, ki jo vložim v izdelke. Od tod tudi ime Zgodbe iz gline,« pove ustvarjalka, ki s pomočjo delavnic svojo strast do gline prenaša tudi na udeležence.
Stik s samim seboj
Kot prizna, si želi, da bi tudi drugi glino vzljubili na način, kot jo je sama, obenem pa želi z delavnicami podpirati in opolnomočiti odnose med ljudmi, prav s pomočjo čudovitega medija, kot je glina. Kot certificirana Imago facilitatorka organizira delavnice, namenjene povezovanju s samim seboj, s partnerjem ali družino.
»Moje delavnice so bolj kot v pridobivanje tehničnih znanj o izdelovanju keramike usmerjene v ustvarjanje prostora, kjer se tekom oblikovanja z glino ustvari povezujoča, pogosto tudi zdravilna izkušnja med osebami, ki so prišle na delavnico. Svoje poslanstvo vidim v tem, da družinam, parom ali posameznikom omogočim povezovalno izkušnjo, od katere nato domov kot spomin odnesejo čudovit izdelek,« pove več o svoji viziji dela.
Tekom dveh let je opazila, da številni starši prav skozi glino bolje spoznajo svojega otroka in se z njim povežejo, okrepi se tudi vez med partnerjema, ki izdelujeta izdelek drug za drugega. Kot razlaga Petra je neposreden stik z naravnim materialom pri tem izjemnega pomena, saj nas iz verbalnega sveta ponese v občutje telesa in gibalnosti. »Na tak način lahko hitreje pridemo v stik sami s seboj in iz svojega uma v občutja in čustva,« zagotavlja.
Kaj pa vam pri ustvarjanju z glino še danes predstavlja največji izziv?
Oh, izzivov je veliko! Vedno se kaj najde in ko osvojim prvega, pride na vrsto novi. A s tem rastem, tako kot se višajo izzivi, tako se jaz kot ustvarjalka nadgrajujem in se učim. V poseben izziv mi je bilo učenje vretena in za večje forme mi še vedno je. Po eni strani me je vreteno prevzelo in me očaralo, saj padem v nekakšen trans in čutim notranji mir, ko vrtim glino. Po drugi strani pa zame delo na vretenu zahteva nenehno vajo in hitro se mi zgodi, da če dlje časa ne vrtim, se počutim kot bi ne znala več. A se roke potem zopet spomnijo in počasi gre avtomatika daje. Prav tako se mi zdi glina v vsej svoji preprostosti, navsezadnje je le »kepica blata«, tako kompleksna. Po eni strani odpušča in če mi kaj ni všeč, lahko vedno izdelek zgnetem nazaj v kepico in naredim novega. Po drugi strani pa ima glina spomin in si zapomni moje napake. Tako lahko hitro pride do nenačrtovanih oblik ali razpok, ki lahko izdelek, za katerega sem se tako trudila, pokvarijo oziroma uničijo. Ali pa glazura odreagira drugače, kot sem pričakovala, steče in prilepi izdelek na polico v peči in podobno. Odpiranje glazirne peke je zame še vedno kot božični dan. Pravo presenečenje in vznemirjene, ko do zadnjega ne vem, ali bo vse uspelo, kot sem si zamislila, ali pač ne. To učenje nenavezanosti mi je še danes v izziv. Ker imam svoje izdelke rada in mi je ljubo, da uspejo in jih nekdo potem uporablja. To je moj cilj. A ne gre vedno tako.
Kaj vas pri ustvarjanju najbolj navdihuje?
V knjigi avtorice Rachel Hollis, z naslovom Punca zbrihtaj se, sem prebrala, da je naša želja po ustvarjanju dana od Boga. In to resnično tudi sama čutim. Ko delam z glino se čutim povezano z Bogom in posledično samo s seboj. Včasih niti sama ne vem, kaj bo nastalo, a se samo prepustim, izdelek raste, zraven pa poslušam glasbo. Včasih meditativno, včasih slavilne pesmi, včasih argentinski tango ali pa kitaro. Iz mene nato pride tisto, kar je v meni. Navdih črpam iz življenja, ki ga živim. Navdihujejo me moji otroci in njihove risbe in uporaba pisanih in živahnih barv. Od tod kolekcija s pisanimi pikami, ki so na posodah za sadje, skodelicah, pladnjih, kjerkoli. Navdihuje me njihova igrivost in čudenje malim stvarem. Kako se veselijo tako preprosti stvari, kot je pihanje mehurčkov v zrak. Od tod tudi moji mehurčki, ki jih napiham na izdelke z podglazurnimi barvami in jih na tak način okrasim. Navdihuje me moja ljubezen do domačega vrta in rastlin, tako sobnih kot tistih okrasnih na vrtu. Od tod tudi označevalci za rastline in moje monstere in listi, ki tvorijo velikanske ali malo manjše sklede za sadje, pecivo. Navdihuje me moj odnos z možem in »zganjanje romantike ob svečah«. Od tod moje ambientalne luči, ki s svojimi luknjicami v glini rišejo čipkaste sence na stene. Navdihuje me moj odnos z Bogom, njegova ljubezen in branje Svetega pisma. Od tod moji križi v obliki drevesa, na katerih so napisani citati iz Svetega pisma. Vsekakor pa so mi v velik navdih in navdušenje tudi drugi umetniki, ki oblikujejo keramiko. Ko vidim njihove čudovite stvaritve v glavi že rišem, kaj vse bi lahko naredila sama in po svoje. Z velikim veseljem se zato vsako leto udeležujem umetniškega simpozija, ki ga organizira zavod V-oglje, kjer lahko opazuješ umetnike iz vseh držav med izdelovanjem umetnin, ki jih delajo posebej za to razstavo. Tako kot jaz pa se tudi moji izdelki spreminjajo, saj me v različni sezoni življenja navdihujejo druge stvari. Ostaja pa ta del povezanosti z Bogom in globoke hvaležnosti, da mi je to omogočeno.
Kdaj se običajno lotevate ustvarjanja? Je mogoče najti dovolj prostora v urniku ob službeni in družinskih obveznostih?
No, naj najprej povem, da sem zaposlena za krajši delovni čas, kar je gotovo olajševalna okoliščina v razporejanju časa. Kljub temu pa je v iskanju ravnotežja med službo, skrbi za otroke, skrbi za odnos z možem, vodenju gospodinjstva … iskanje časa za glino pogosto tudi izziv. Vendar pa sama trdno verjamem, da je pomembno, da si vzamem čas tudi zase, da sem lahko nato naprej dobra žena, mama, prijateljica ali zaposlena ženska. In poleg športa je ravno glina tista, ki polni mojo dušo. Zelo sem hvaležna, da me mož pri tem povsem podpira in sam poskrbi za otroke, da jaz lahko ustvarjam. Včasih mi je namreč vsega preveč in takrat se umaknem v svoj atelje, da se malo pomirim. Pogosto delam tudi ponoči, ko otroci zaspijo. Seveda to ne gre v nedogled, saj se mi pomankanje spanca pomembno pozna v dnevnih aktivnostih. Vedno bolj pogosto pa dovoljujem tudi otrokom, da so ob meni, ko dokončujem kak izdelek, saj se mi zdi pomembno, da vidijo, da nič ne nastane brez truda. Da dobijo občutek, da je denar zaslužen in da je treba nekaj narediti za to, da lahko ta lonček, na primer, potem prodam in iz tega kupim njim igračo. Tudi ko sem na stojnici, jih mož pogosto pripelje, da me pozdravijo in se z tem učijo odnosa do dela in zavedanja, da je denar prislužen z delom in trudom.
Več: zgodbeizgline.si
