Trajnost je beseda, ki za nekatere pomeni edini scenarij prihodnosti, drugim pa le dobro tržno nišo. O enem ni dvoma: trajnostni koncept bomo morali ponotranjiti v vseh elementih bivanja, sicer prihodnost ne bo nič kaj rožnata. Tudi v arhitekturi, ki kot panoga ostaja ena od vodilnih onesnaževalk. Prav o trajnosti pa se sprašuje razstava seminarja Krušec z naslovom Druga priložnost arhitekture, ki je nastajala pod mentorstvom prof. mag. Tomaža Krušca in asist. Miha Munde.
Projekti Arhitekture Krušec doma in po svetu žanjejo arhitekturne nagrade. Ena zadnjih je Plečnikova nagrada za tržnico na Ptuju, projekt pa se je uvrstil tudi v ožji izbor za nagrado Evropske unije za sodobno arhitekturo – Mies van der Rohe Award 2022. Arhitekt Tomaž Krušec, ki je zaslužen za vrsto izjemnih arhitekturnih del na slovenskih tleh, pojasnjuje, da se trajnostni vidik arhitekture začne že na začetku – pri izbiri lokacije. V mestih namreč ostaja vrsta neizkoriščenih površin, medtem pa ljudje poseljujemo uporabna kmetijska zemljišča na podeželju.
Začnimo z vprašanjem, ki se postavlja že v opisu vaše razstavne naloge: Kako lahko arhitektura kot taka pripomore k reševanju okoljske krize?
Mislim, da je prav arhitektura ena od prvih, ki bi se mogla odzvati na to krizo. Če namreč pogledamo statistike gradnje, od izvora surovin in uporabe materialov, je namreč arhitektura kriva za velik delež emisij in izpustov v okolje. Prav zato se je nujno treba pogovarjati o odtisu arhitekture. Menim, da ne bi smela obstajati šola, ki bi to težavo ignorirala. Trajnost pa ostaja povezana s kopico vprašanj. Kaj trajnostna arhitektura v biti sploh pomeni? Pri nas se razumevanja trajnosti lotevamo na precej širši način, ne le vezano na količino vgrajene izolacije in minimalne energetske izgube. Trajnost obsega precej širši spekter in se začne že pri izbiri parcele. Pri posameznih nalogah v sklopu razstave smo se ukvarjali prav s prostorom, ki je izjemno omejena dobrina. Imamo je le toliko, kolikor je imamo. Vsak košček, ki ga pozidamo, je namreč nenadomestljiv. Kot arhitekti se moramo torej vprašati, zakaj bi posamezen prostor sploh pozidali.
Zakaj se vam zdi pomembno, da se o tem sprašujejo že mlade generacije?
Pomembno se mi zdi, da ta premislek omogočimo že študentom v najnižjih letnikih. Tistim, ki so pravkar prišli s srednjih šol. Tudi sam imam otroka, ki sta vpeta v slovenski srednješolski in osnovnošolski sistem. Vidim, da jih med šolanjem učijo predvsem ubogati in da zelo malo spodbujajo lasten pogled na svet. Šele ko pridejo na fakulteto, jih vprašamo, kaj mislijo oni. Povem vam, kako presenečeni smo, ko spoznamo, da so to odrasle osebe, ki jih vse do zdaj nihče ni vprašal za mnenje. Včasih niti ne vedo, kako se na to odzvati. Arhitekti kot taki moramo sprejemati odločitve. In če je govora o trajnosti, potem te odločitve presegajo osebno mnenje in prispevajo k skupnemu dobremu.
Izsledki številnih nalog v sklopu razstave vašega seminarja so nadvse zanimivi in ponujajo popolnoma nov vpogled v situacijo.
Res je, v sklopu tega so se študentje ukvarjali tudi s tem, koliko je zavrženega prostora v mestih, medtem ko ljudje poseljujejo uporabne kmetijske površine na podeželjih. Eden izmed študentov je ugotovil, da je v notranjem delu avtocestne pentlje veliko kvadratnih metrov, ki ne služijo ničemur. Sem bi lahko umestili velik tržni segment, od hotelov do logističnih in nakupovalnih središč. Za primerjavo je vzel križišče Tomačevo, za katero je ugotovil, da bi nogometni stadion Stožice brez težav zapolnil površino znotraj krožišča. Ljudje se niti ne zavedamo, koliko neizkoriščenih površin obstaja v mestih, medtem ko poseljujemo kmetijska zemljišča. Tu se začne pogovor o trajnosti.
Menite, da imajo mladi več posluha za okolje kot v njihovih letih vaša generacija?
Absolutno. Sam pripadam generaciji, ki je bila deležna zelo omejenih dialogov o trajnosti. Danes pa se vsi tako ali drugače ukvarjamo s trajnostjo. Trenutno smo v celoviti prenovi študijskega programa in eden od osrednjih predmetov četrtega letnika bo Trajnostna arhitektura. Nosilec predmeta ne bo en sam profesor, temveč bomo vključili strokovnjake z več strokovnih vidikov, od urbanistov do sociologov. Tako bomo ustvarili interdisciplinarni predmet, ki bo jedro študija v četrtem letniku, kar je po mojem mnenju največji prispevek prenove študijskega programa. Poleg tega pa je trajnost vpletena v učno snov tudi v drugih predmetih.
Ljudje skrb za okolje pogosto izražajo z recikliranjem, mnogi tudi s skrbnejšo izbiro živil, malo manj z izbiro modnih kosov. Razmislek o trajnostni arhitekturi pa le redko zasledimo v širši javnosti. Kako prisoten je sicer?
V Sloveniji obstaja več plasti arhitekture. V najbolj kakovostni arhitekturi je vprašanje trajnosti močno prisotno. Se je pa treba zavedati, da je arhitektura izmed vseh umetnosti daleč najbolj politična. Je najbolj odvisna od naročnika samega, bodisi javnega ali zasebnega. Njegova pripravljenost razumeti širši kontekst nastajanja objekta pogojuje zmožnost arhitekta, da izrazi svoje znanje.
Tu se postavlja še vprašanje zakonodaje.
Država sprejema vrsto aktov in zakonov, ki bi prispevali k bolj trajnostni gradnji. Je pa izziv zakonske osnove prenesti v realnost.
Kaj pa stereotipne predstave ljudi? Marsikje po Sloveniji je prava hiša še vedno le zidana hiša.
Če si ogledate študentske naloge v sklopu razstave, je veliko študentov razmišljalo o gradnji z lesom. Les je brez dvoma material prihodnosti, ni edini, je eden izmed njih. Je obnovljiv in človeku prijazen. Tega se zaveda vse več ljudi, posledično je tudi odstotek lesene gradnje iz leta v leto večji. Je pa rast počasnejša. Za to so krivi tudi slovenski predpisi, vsaj kar se gradenj večjega formata tiče. V Švici so predpisi povsem drugačni in bolj prijazni do lesene gradnje. Pred časom smo tako v našem biroju projektirali večjo poslovno stavbo, kjer je bila želja izjemno razgledanega investitorja, da bi objekt naredili v lesu. Žal zaradi višine stavbe to ni bilo izvedljivo in smo mogli narediti objekt v betonu.
Pri betonu je težava predvsem v razgradnji in vidiku trajnosti. Tudi tu bi lahko storili mnogo več, se strinjate?
Prej sva govorila o različnih pogledih na trajnost in tudi to vprašanje, kako razgraditi hišo in kakšen odpadek po zaključku uporabe stavba tvori, je pomemben člen tega. Danes podrete staro hišo, da bi na njenem mestu zgradili novo. Le redkokdo pa pomisli, da bi lahko velik del materialov stare hiše uporabili za gradnjo nove. To je trajnost! Materiali so naslednja stopnja razumevanja trajnosti. Trajnost je koncept našega odnosa do prostora. Ko bomo spremenili to, bo lesene gradnje še precej več.
Lesa pri tem res ne smemo zanemariti, sploh v oziru Slovenije kot izjemno gozdnate države. Opažate, da se je odnos do lesa v vseh letih vašega delovanja v arhitekturi spremenil?
V času, ko sem sam končeval študij, sodobne lesene gradnje praktično ni bilo. Nekaj let pozneje smo v Arhitekturi Krušec oblikovali hotelski kompleks Celjska koča in bili deležni veliko pozornosti, saj je bilo nepredstavljivo, da nekdo zgradi javen večetažen objekt iz lesa. S tem, da ta ni videti kot tradicionalna brunarica, temveč kot moderen objekt. Od takrat se je v slovenskem prostoru marsikaj spremenilo.
Tudi sicer je v vaših projektih poudarek na lokalnih materialih. Dober primer je tudi tržnica na Ptuju, kjer ste uporabili rdeč teraco z granulatom dravskega prodca in pohorski tonalit.
Moja prijatelja, kiparka in slikar, sta pred časom po naključju obiskala trg. Na arhitekturo se kaj dosti ne spoznata, čeprav živita v krasni leseni hiši. Likovna govorica ju torej pri zaznavi tega trga niti ni zanimala, ju je pa navdušilo, kako lepo se trg sam spaja z grajenim tkivom. »Veš, to, kar zdaj gledava, v kombinaciji s temi fasadami in rdečimi strehami, je videti, kot da je tu že od nekdaj,« sta mi poročala o svojih vtisih. Menim, da je to najlepša pohvala, kar jo arhitekt lahko dobi. Prav to se mi zdi bistvenega pomena. Da arhitekti s kričanjem in izstopanjem ne iščemo samopotrditve, temveč poskušamo tiho dopolnjevati že obstoječi prostor.
Kaj sicer sami v slovenskem arhitekturnem prostoru najbolj pogrešate?
Uh, na ta fatalna vprašanja je najteže odgovoriti. Morda pa mi uspe. Na tej fakulteti vzgojimo precej dobrih študentov, pa vendar je v dejanskem prostoru to neopazno. Želim si, da bi študentje pridobljeno znanje znali udejanjiti pozneje v praksi. Opažam namreč, da številni študentje pozneje zaradi sile razmer tega znanja ne uporabijo v prostoru.
Je slaba arhitektura krivda arhitekta ali naročnika?
Mislim, da vsak nosi svoj del krivde. Arhitekt mora biti do neke mere trmast in pripravljen podučiti svoje naročnike. Če tega ni, potem tudi naročnik nima možnosti, da spremeni svoje zahteve oz. mnenje. Naročnik pa po drugi strani ne sme za vsako ceno vztrajati, glede na to, da se na stroko ne spozna. Nikoli ni kriv samo en, tudi na splošno ne v življenju.
Menite, da hiše po Sloveniji premalo odražajo potrebe in značaj njihovih lastnikov?
Hiša ni nujno neposredna refleksija naročnika. Zelo verjetno je namreč, da nas bo hiša preživela, saj ima neprimerljivo daljšo življenjsko dobo. Če govorimo o trajnosti, moramo razmišljati o tem, da bo hiša zagotovo spremenila lastnika, morda tudi program. Razmišljati trajnostno pomeni, da razmišljamo v smeri prilagodljivosti potreb, lastnikov, programov. Hiše, ki poosebljajo lastnika, so močno skregane s pojmom trajnosti. Ljudje po nepotrebnem vgradimo lastno podobo v hiše. Čeprav je recimo Casa Malaparte testament njenega lastnika, saj je bil on tisti, ki je poskrbel za njen ikoničen videz. A to je vendarle en sam primer. Za ponavljajočo se arhitekturo pa ni nujno, da postane podoba njenega lastnika.
Kje torej vidite možnost, da se izrazi tudi naročnik?
Arhitekt postavi okvir, lastnik pa je tisti, ki tkivo napolni s svojim življenjem. V tem trenutku je prav, da se arhitekt umakne v ozadje in pusti, da hiša služi svojemu uporabniku.
