Slovenijo preplavljajo z okolico neskladni objekti, zelene fasade, trikotne frčade ... Strokovnjaki na področju urejanja prostora že dalj časa opozarjajo, da v šolskem kurikulu manjka eden ključnih predmetov - pouk o prostorski kulturi. Z njim bi vzgajali spoštljive in odgovorne graditelje in s tem prispevali k bolj kulturnemu grajenemu prostoru.
Arhitekt Benjamin Hafner, višji predavatelj na Fakulteti za dizajn, pridruženi članici Univerze na Primorskem, se je s študenti lotil podobne naloge: vzgoje osnovnošolcev o prostorski kulturi. A izbral je drugačen pristop: namesto tradicionalnega podajanja znanja ex-cathedra so študenti pod njegovim mentorstvom zasnovali šolski ambient, ki otrokom ponuja možnost izkušnje kvalitetnega prostora iz prve roke.
Izhodišče je bilo zasnovati vhodno avlo osnovne šole, ki bi otrokom ponujala različne, bogate, spremenljive, prilagodljive scenarije; ambiente, ki bi jih lahko uporabljali na popolnoma samosvoj način, v katerih bi eksperimentirali s postavitvami, in v katerih bi se učili o kvaliteti urejanja prostora. Vse to na spontan in igriv način – navsezadnje se otroci največ naučijo prav skozi igro. “S projektom smo želeli uporabnikom in obiskovalcem ponuditi optimalne rešitve prostorske stiske, obenem pa skozi tri dimenzije prostora, ter njegovo četrto dimenzijo – sekvenco časa -, ustvariti senzibilen in čustven naboj doživljanja in izkušanja interierja.”
Kar nekaj slovenskih osnovnih šol – večina je svojega abrahama že proslavila -, se sooča s prostorskimi stiskami. Še več: obilici šol manjka šolska ‘dnevna soba’, ki je – z uvajanjem bolj sproščenih, vključujočih in s strani učencev vodenih izobraževalnih metod – v teh inštitucijah postala nujna. To je prostor, kjer se lahko neformalno združujejo učenci, učitelji, starši in drugi obiskovalci, tu se lahko prirejajo koncerti, športne aktivnosti, predavanja, delavnice, kulturni večeri ipd., v vsakodnevni rabi pa je to prostor sproščenega učenja in medvrstniškega druženja. V osnovni šoli Domžale, ki je bila predmet projektne naloge, so kot potencialni prostor za ‘dnevno sobo šole’ določili vhodno avlo, kjer se v dvovišinskem prostoru stikujeta levo in desno krilo učilnic. Avla je trenutno prazna, vhod v šolo neopazen, brez simbolnega povabila v “prvo bazično zgradbo učenja.” Tako so ob vhodu, na mestu, kjer se otrok prvič sreča z ustanovo, ki odločno vplivala na njegov razvoj; oziroma na mestu, kjer otroci vsako jutro srečujejo in kjer vsako popoldne zaključijo svoj šolski dan, ustvarili prijeten in atraktiven ambient.
Večina študentov se je naloge lotila v vseh treh dimenzijah – z drobitvijo večje avle na več ambientov, ki jih lahko otroci uporabljajo po lastni volji. V ta namen so nekateri v avlo umestili dodatni mezanin, stopnišča, oziroma večnamenske pohištvene kose, ki se lahko prilagajajo večjim dogodkom. Upoštevali pa so še dimenzijo časa in predvideli, kako bi se lahko prostor prilagodil različnim scenarijem uporabe. Prav štiridimenzionalnost pristopa je tista, ki v prostoru ustvarja različna občutenja in doživetja: “Avla postane dvorana z balkonom, knjižnica, sejna soba s pogledi na parter, prostor opazovanja … Gre za izmenjevanje horizonta perspektive in učinkov percepcije, ki opazovalcu ponujajo različne karakterje in doživetja. Tako kot to počne kubizem s svojo četrto dimenzijo, ki jo imenujemo sekvenca časa, preko katere si ustvarjamo spomin z različnimi občutki, čutenji ter zaznavanji v različnih časovnih trentukih. Ti pa nam sprožajo emocije in ustvarjajo plasti spomina, ki postaja del širše družbene zavesti – t.i. prostorske kulture in prostorskega jezika, s katerim se sporazumevamo in identificiramo v prostoru. In tudi avla je majhen gradnik mozaika te zavesti,” projekte enkratno strne pred. Hafner.
Idejni projekti študentov so postali izhodišče za pripravo izvedbenega projekta: učenci OŠ Domžale se tako lahko veselijo svoje nove ‘dnevne sobe’, ki pa bo gotovo nekaj enkratnega. Namreč, študenti so za svojo inovativnost in družbeni angažma prijeli mednarodno priznanje “Honorable mention of Architectural Masterprize”, ki jo podeljuje fundacija Farmani Group iz Los Angelesa. Ena od študentk, Nataša Avsenik, pa je za svoj projekt prejela še nagrado “Najperspektivnejši leta 2019”, ki jo je podelil Zavod BIG.
Avtorji: Nataša Avsenik, Jana Favai, Lara Brinc, Emanuela Starc, Lina Šketlj, Anja Kolenc, Anamari Pavlič, Tjaša Gerdej, Nina Mlakad
Mentor: viš. pred. Benjamin Hafner, u.d.i.a.
