Pod Krvavcem sta zakonca Mirjam in Gregor ustvarila zeliščno posestvo, na njem pa poleg svoje hiše postavila še več edinstvenih lesenih objektov in elementov. Od kozolca toplarja in zeliščne kašče do hiške, ki ni na drevesu, ampak se vseeno imenuje Drevo.
Mini hiška se dviga štiri metre nad tlemi, njena površina pa obsega približno 10 m2. Mirjam pove, da je nastala kot umik v naravo, kjer je človek lahko sam med damjaki in košutami, ki se pasejo na posestvu. »Si med krošnjami, kjer pojejo ptiči. Ideja je bila gorenjski ”kujalnik”, ampak seveda to je tak zelo moderen kujalnik.«
Hiška je začela nastajati pred 10 leti, in sicer po načrtih arhitekta Boštjana Debelaka, s katerim sta zakonca sodelovala že prej. V celoti je izdelana iz okoliškega macesnovega in smrekovega lesa – nezaščitenega in nebarvanega –, kot protiutež pa je arhitekt uporabil še železo. Čeprav je hiška majhna, je za načrtovanje porabil precej več časa, kot bi ga na primer vložil v načrtovanje večje hiše.
»Izrisano je bilo cel kup detajlov, pravzaprav vsi detajli. Nobena stvar ni serijska, niti stikala za prižiganje luči. Vse je podrejeno tej dimenziji, približno tako kot na jadrnici ali pa v avtodomu. Treba je bilo narediti mizo, ki jo zložiš, kadar je ne potrebuješ, stopnice na zgornji podest lahko služijo kot stol in podobne rešitve,« pove arhitekt in doda, da objekt naslavljajo kot opazovalnico: »Vse se vrti okoli tega, da ti omogoča opazovanje divjadi, da divjad opazuje tebe. Lahko opazuješ, kako pravzaprav greš malo v sebe. Ob tem, ko ta objekt doživljaš, ti dejansko omogoča vstop tvoje podzavesti v neko prvinskost, ki je v teh časih luksuz.«
Konstrukcija opazovalnice je prikaz zanimivih arhitekturnih rešitev. Od okroglih oken, ki objektu dajo dušo, do navzven nagnjenih vrat, ki sledijo liniji vej. Ker so vrata v nagibu, tvorijo napušč, odpirajo pa se s pomočjo vitla oziroma vzvoda s protiutežjo. Ta pomaga, da za odpiranje ne potrebujemo več kot dveh prstov.
V notranjosti kraljuje prav poseben stol, ki predstavlja začetek sodelovanja arhitekta z investitorjema. »To je moj izdelek iz časov takoj po diplomi. Del mojega kreativnega življenja je šel v to smer in gospa Mirjam je bila ena od prvih naročnic, za katero sem ga oblikoval in naredil lastnoročno. Ta stol je zdaj tukaj poleg ostale opreme, ki je narejena unikatno: od tuš kabine, umivalnika, stikal za luči. Prostor je majhen, nekaj vzame še galerijski del, kjer je postelja. Se pravi, če te med opazovanjem zmanjka, se lahko uležeš, in če se to zgodi, potem ti prav pride tudi stranišče, ki je pod posteljo, in tuš. Drugih dobrin niti ne potrebujemo nujno za bivanje. Čeprav hiša ni namenjena bivanju, pa ga omogoča. Če moraš čakati tri dni na medveda, potem moraš kje spati,« pravi Debeljak, ki je prepričan, da človek lahko na 10 m2 tudi živi. »Je pa seveda velikost sorazmerna s kramo, ki jo je pripravljen imeti s sabo ali pa se ji odreči. Ampak recimo, da je to neka začetna osnova za razmišljanje, koliko v resnici človek potrebuje.«
Če je opazovalnica majhna, pa je toliko bolj razkošno posestvo, ki jo obdaja. Tu je človek stalno v stiku z naravno in naravnimi materiali, od katerih prevladuje les v najrazličnejših oblikah in starosti. Lesena je ograja, kjer se pasejo jeleni in damjaki, terasa je narejena iz hrastovih hlodov, razmejitve zeliščnih gred so prav tako lesene. Čisto prvi pa je na posestvu stal lesen kozolec z letnico 1892, ki so ga pripeljali iz Zagorja. »Pripeljan je bil tako, da je bil prvotno na tri štande, medtem ko ga pri nas vidite na dveh štandih. Moj mož, tast in drugi družinski člani so ga razstavili, vse označili, pripeljali sem in sestavili. To je bila prva stvar, ki smo jo naredili na tem posestvu,« se spominja Mirjam.
Sledili so še drugi podvigi. Ker je Mirjam zeliščarica, so postavili leseno kaščo, ki je prežeta z eteričnimi vonji. Tu suši zelišča, ki jih nabira na svojih gredicah in v naravi pod Krvavcem. Zatem so postavili leseno teraso, pa jacuzzi, ki je ves narejen iz macesnovega lesa – enako kot kupolast lesen rastlinjak, za katerega je lastnica idejo dobila na družbenih omrežjih.
Če se sprehodimo po zgornjem delu vrta, naletimo tudi na les v umetniškem delu. Gre za kip Petra Jovanoviča, ki je včasih krasil Gregorjevo sobo. » Ko pa se je odselil in ker je bilo to njegovo darilo, si je to želel ovekovečiti pri nama na posestvu in zdaj krasi prostor nasproti kašče.«
Kip je tako kot vsi leseni elementi na posestvu izpostavljen različnim vremenskim neprilikam in se počasi stara. Sam si je naredil svojo zaščito, lastnika pa ga preprosto pustita takšnega, kot je. In tak se jima zdi najlepši. Tudi lesena opazovalnica bo čez leta dobila sivo patino, medtem ko bo njena notranjost še vedno prijetno mirno zatočišče za branje, razmislek ter s pogledom na zelene krošnje. »Preprosto je živeti v takem raju danes privilegij,« sklene Mirjam.
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Sponzorirana vsebina
