Restavrator Rok Valjavec ima ljubezen do starin zapisano v genih. Da bo njegovo življenje neizbežno povezano s starimi predmeti in pohištvenimi kosi, je bilo jasno že od nekdaj. Njegov ded Peter, sicer Plečnikov mizar, je med drugim izdeloval pohištvo tudi za kraljevo družino Karađorđević, opremljal pa je tudi sloviti grad Brdo.
Rok je tako že v otroških letih začel negovati družinsko ljubezen do ohranjanja in izdelave pohištva. Kdo ve, morda jo je podedoval prav po dedku. Že pri rosnih enajstih letih je začel zbirati staro pohištvo, ker pa mu stara mama v času osamosvojitvene vojne ni dovolila napolniti kleti z novimi stvarmi, je zbirko uredil s starimi predmeti. Kaj kmalu je nastal pravi pravcati muzej, ki so ga občudovali ljudje od blizu in daleč.
Uresničil željo po samostojni restavratorski karieri
Njegov ded je svoj čas izdeloval pohištvene kose po naročilu kraljeve družine Karađorđević. Po vzorcu stolov, ki jih je ded Peter izdelal za kneza Pavleta in kneginjo Olgo pa je Rok pred leti naredil serijo 100 stolov, ki jih dandanes lahko občudujemo v Turistični kmetiji pri Matijevc v Podbrezjah. Za to je izbral več kot 200 let star les, iz tramov katerega je naredil plohe ter izdelal stole in mize. Lesarsko in restavratorsko znanje je v mladostniških letih pridobival na srednji lesarski šoli, smer restavratorstvo, po končanem šolanju pa je izkušnje pridobival pri številnih znanih restavratorskih imenih.
»Prakso sem opravljal pri številnih restavratorjih in v muzejih, tudi pri kiparju Janezu Volku. Pred dobrim desetletjem sem stopil na samostojno pot, kar je bila moja velika želja že od samega začetka,« pojasni Rok, ki ima danes pod svojim okriljem že tri zaposlene. Poleg tega sodeluje tudi z dvema slikarjema, ki obnavljata poslikave na skrinjah ali jih naslikata na novo.
Renesančna skrinja za arabskega šejka
Njegova največja ljubezen so skrinje, ki se največkrat znajdejo tudi v njegovi delavnici. »Trenutno jih je kakih 15 v delu. Ravno smo zaključili skrinjo za dubajskega šejka. Šejk je velik ljubitelj Slovenije, sam pa je tudi močno naklonjen starinam. Sestra in njen mož sta njegova dobra osebna prijatelja, zato sta se odločila, da mu podarita katero izmed mojih skrinj. Gre za slovensko renesančno skrinjo iz 1737, katere celostna obnova je trajala tri tedne. Za začetek smo jo mizarsko obnovili, jo za teden dni postavili v plinsko komoro, retuširali ter za konec obnovili barve in jo zaščitili s čebeljim voskom. Pasto za voskanje izdelujemo sami, tako da kar najbolje zaščiti smrekove skrinje. Za skrinje, izdelane iz hrasta, oreha in drugih vrst lesa, pa uporabljamo posebno vrsto laka (šelak), ki so jo svoj čas uporabljali že Egipčani,« pojasni Rok, ki se lahko pohvali s kar 300 m2 velikim in nabito polnim skladiščem, kjer hrani še ne obnovljene starine.
Zaradi pomanjkanja prostora je v izdelavi že novo prodajno skladišče, kjer bodo shranjeni obnovljeni kosi, istočasno pa se gradi tudi salon, kjer bodo na prodaj izdelki manjših dimenzij. Največ skrinj v njegovo delavnico pripeljejo stranke, z željo, da se jih obnovi in uredi. Številne skrinje Rok izbrska tudi sam, obnovi in pripravi za prodajo. Med skrinjami je mogoče opaziti tako slovenske kot tudi avstrijsko-koroške, le te so sicer predej podobne prvim, pri nekaterih pa je mogoče zaznati izrazit vpliv tirolskega sloga: »Največ skrinj prihaja z Gorenjske, saj imajo te tudi najbogatejše poslikave. Kot omenjeno, je precej tudi takšnih z območja Avstrijske Koroške. Medtem ko so skrinje s Primorske precej bolj preproste.«
Celovita obnova mlina, baročna omara za minoritski samostan
V njegovi delavnici pa ne boste našli le skrinj, temveč tja zaidejo tudi predalniki, mize, stoli, omare, vrata … Iz starega lesa izdelujejo tudi pohištvo, kot so mize in kopalniški pulti. Pred dvema letoma so se lotili celovite obnove dolenjskega mlina, vključno z zunanjostjo stavbe, zdaj delajo na projektu celostne obnove lesene hiše na Ljubelju.
»Ne gre le za več sto let stare stole in skrinje, temveč tudi za novejše pohištvene kose iz 50. in 60. let, ki so dandanes tako priljubljeni,« pojasni Rok, ki so mu sicer ljubša starejša zgodovinska obdobja in njihovo pohištvo. Najstarejša skrinja, s katero je imel priložnost rokovati, je prihajala z Devinskega gradu v sosednji Italiji. Skrinjo z letnico 1460 je opazil v Avstriji, jo odkupil, kasneje pa je v osveženi podobi romala nazaj k novemu lastniku.
Pred časom je v avstrijski Dobrli vasi obnavljal tudi zakristijsko omaro iz leta 1480. Omaro s polovično gotskim in polovično baročnim videzom, je bilo potrebno spet v celoti narediti gotsko. Zanimiv je tudi projekt iz pred let, ko je za minoritski samostan v Piranu obnavljal več kot tri metre dolgo baročno omaro. Slednja je bila tudi časovno zahtevna, saj je projekt obnove trajal kar tri mesece. Obnova Boltetovega mlina na Dolenjskem prav tako. »Sam čas trajanja je sicer odvisen od posamičnega kosa. Od tega, kako poškodovan je, kakšne so želje lastnika. Običajno potrebujemo kake tri tedne za obnovo skrinje,« pojasni restavrator iz Gorenjske.
Nekateri na starine gledajo le skozi prizmo zaslužka
Cene obnovljenih skrinj se gibljejo med 350 in 1000 evri, odvisno od motivike in velikosti, pa tudi od ohranjenosti in samega obdobja. Kljub sodobnemu oblikovanju tako starine ostajajo visoko cenjene, po mnenju sogovornika, vedno bolj.
»Opažam, da se odnos do starin izboljšuje. Ne vem pa, ali gre bodisi za resnično srčen odnos ali le željo po dobičku,« pojasni z nasmeškom in nadaljuje: »Ko sem pri 12 letih začel z zbiranjem starin, sem le te po večini dobil brezplačno. Ljudje so bili zadovoljni, saj jih niso potrebovali, te pa so šle v dobre roke. Danes je za razliko od tega cena starin vse višja. Nekateri gledajo nanje le skozi prizmo zaslužka. Vse bolj so ozaveščeni, da vsa šara le ni za na odpad, ampak da lahko z njo tudi kaj zaslužijo. Je pa res, da pri ceni zato pogosto pretiravajo.«
Več → www.restavratorstvo-valjavec.si
