Baroničina hiša je ena najlepše ohranjenih secesijskih stavb v Mariboru. Stavba je zadnja desetletja močno propadala, vendar jo je Univerza v Mariboru v sodelovanju z arhitektom Davidom Mišičem in Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije obnovila, da je zasijala v novi luči.
Zgodovina secesijske stavbe sega v konec 19. stoletja, ko je baronica Emma Mixich Rast stavbarskemu mojstru Fritzu Friedrigerju naročila gradnjo stanovanjske zgradbe. V Transilvaniji rojen arhitekt nemškega rodu Fritz Friedriger, ki je v mestu ob Dravi deloval med letoma 1894 in 1913, je s približno 60 stavbami v Mariboru pustil velik pečat, zagotovo pa je Baroničina hiša, zgrajena leta 1903, eden njegovih najbolj ambiciozno zastavljenih projektov. Stavbo, ki stoji v nekdanjem Koroškem predmestju, na vogalu Smetanove in Prežihove ulice, namreč krasi bogata secesijska ornamentika in ženske figuralne maske, balkon ter portala, našteva arhitekt David Mišič iz Styria arhitekture.
Preučitev zgodovinskega pomena
Odgovorna konservatorka obnove Nina Nahtigal iz mariborske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije razlaga, da so pred obnovo Baroničine hiše poglobljeno preučili zgodovinski pomen hiše, njeno vlogo v prostoru, historične oblike, materiale in konstrukcije. Na podlagi spoznanj so opredelili spomeniško najpomembnejše dele hiše, kot tudi tiste, kjer je bil možen sodobnejši pristop pri obnovi. Osnovni cilj obnove je bila ohranitev propadajoče hiše in ponovna vzpostavitev njenega primarnega secesijskega videza, kakršen je bil v času izgradnje. Obnova je tako ohranila vse pomembne elemente zunanjščine in notranjščine.
Nekoč stanovanja, danes predavalnice
Konservatorka in arhitekt poudarjata, da je zahtevno nalogo predstavljala tudi prilagoditev objekta današnjemu času in standardom ter novi namembnosti. Nekoč stanovanjska zgradba je namreč danes namenjena raziskovalnim in študijskim dejavnostim Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI) Univerze v Mariboru. Medtem ko je zunanji del stavbe ohranil primarno podobo, je Mišič na dvoriščni strani poskrbel za povsem drugačen arhitekturni pristop: z mostovžem je historično stavbo funkcionalno spojil s sodobnim objektom G2, ki prav tako pripada fakulteti FERI. V notranjščini so izvajalci dotrajane stropne konstrukcije zamenjali z armiranobetonskimi, izvedli so spuščen strop, med zahtevnejše posege spada tudi poglobitev kleti. Prostor nekdanjega zelenega dvorišča so inovativno ohranili kot motiv zvrnjenega dvorišča z zazelenjeno steno. Nekdanji prezračevalni jašek so izkoristili kot naravni svetlarnik in vanj umestili dvigalo; tako zdaj skozi stekleno streho spuščajo svetlobo vse do kleti. Posebna pozornost je bila namenjena ohranjanju tipologije soban.
Čar večerne osvetlitve
Obnovo, vredno okoli 2,2 milijona evrov, so financirali Evropska unija, ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Univerza v Mariboru. Prof. dr. Borut Žalik, dekan FERI-ja, razlaga, da so z obnovo ter spojitvijo Baroničine hiše s sodobno stavbo fakultete imenitno združili preteklost in bodočnost. Ob tem velja poudariti, da je nekaj prostorov baroničine hiše 24 ur na dan vse dni v tednu namenjenih študentom za raziskovalne in študijske dejavnosti.
Baroničina hiša je nadvse impozantna tudi v večernih urah. Arhitekt David Mišič izpostavi, da so skupaj s podjetjem Light design posebno pozornost posvetili decentni, zadržani osvetlitvi, s katero zvečer poudarjajo relief in ornamentiko na sami fasadi, zaradi česar stavba deluje zelo všečno in spoštljivo do zgodovinskega konteksta.
Fotografije stavbe pred obnovo:
Fotografije stavbe po obnovi:
