Podstrešne prostore, prvotno namenjene shrambam različnih etažnih lastnikov, so Kombinat arhitekti preuredili v razgibano stanovanje z razgledom na Rožnik.
Trije etažni lastniki so se odločili odkupiti podstrešje večstanovanjske hiše, v katerem so se poprej nahajale shrambe stanovanj. Kljub prvim vtisom temačnosti, pregrajenosti in dotrajanosti je bil potencial podstrešnega prostora več kot očiten: elitna lokacija, le lučaj od parka Tivoli, visoki stropi, ki so omogočali dvovišinski izkoristek. Pa seveda politično in socialno vodilo: zakaj neki bi prostor v središču mesta zasedala krama, ko pa bi ga lahko – z nekaj dobro koordiniranimi prenovami – preobrazili v prostor za bivanje?
Eno od enot so v prenovo prevzeli Kombinat arhitekti. Ustvarili so pretočen prostor, ki z vsako potezo odkriva prej zakrite potenciale podstrešja: odpira razglede, izkorišča zračnost visokega slemena ter ustvarja neponovljiv ambient.
Osrednji dimnik, ki prebada podstreho in jo deli na dve enakovredni polovici, so vzeli za sidrišče svoje zasnove. Okoli njega so nanizali vse ‘mokre’ prostore stanovanja – od sanitarij, manjše kopalnice, utilitija in kuhinje – ter jih strnili v ‘boks’ iz brezove vezane plošče. Vsi ostali prostori so prosto organizirani okoli jedra. Tako tu najdemo kotičke, ki bi jih formalno lahko imenovali dnevna soba, jedilnica, spalnica, kabinet in soba za goste (podest nad vhodom), a so več kot to; so fluidni prostori, ki se lahko poljubno grupirajo in preobražajo, ko imamo na primer obiske, ali pa (z rdečimi zavesami) zapirajo, ko želimo več intime.
A čeprav govorimo o prostoru brez sten in vrat, v njem najdemo zaznavne razmejitve. Najočitnejša je seveda očiščena in krtačena konstrukcija strehe, ki prostor deli na štiri kvadrante. Različne kotičke določa tudi naravna svetloba – arhitekti so stanovanje na štirih točkah z grupacijo strešnih oken odprli v nebo in na okolico. Preko oken nas cel dan spremlja sonce: od prvega žarka ob jutranji kavi v dnevni sobi, preko močnega popoldanskega sonca ob pripravi kosila, pa do popolnega sončnega zahoda, ki ga lahko opazujemo iz domače pisarne, medtem ko zaključujemo svoj dan.
V samem bistvu lahko rečemo, da so arhitekti za naročnika ustvarili tisto nujno, minimalno intervencijo, s katero so shrambni prostor preuredili v stanovanjskega – toplotno izolacijo, svetlobo, pa kuhinjo in kopalnico – ter hkrati ohranili kar največ prostora za prehajanje, za občudovanje razgledov, za kroženje zraka, za prihodnje adaptacije; kar največ tistega neotipljivega in neoblikovanega prostora: prostora za življenje.
Interier: kombinat. (Blaž Kandus, Alenka Korenjak, Ana Grk, Rok Hočevar)
Fotografije: Janez Marolt
