Blizu Grosuplja smo obiskali zelo zanimivo hišo, ki jo je zgradila družina, zaljubljena v les. Del lesa za gradnjo so pripeljali kar iz domačega gozda, lastnika pa sta hišo zasnovala tudi kot manjši laboratorij, ki preverja prehod vlage skozi leseno konstrukcijo v različnih časovnih obdobjih in tako ustvarja podatke za nadaljnje študije gradbenih tehnologij lesenih hiš. O hiši smo se pogovarjali z njenim arhitektom, Bojanom Mrežarjem iz biroja NAO.
Da bi kar najbolje izkoristil zahtevno parcelo na brežini, je lastnik k arhitektu pristopil že zgodaj, a z zelo jasno oblikovanimi željami ne le glede kapacitet hiše, ampak pa tudi glede njenih materialov, podobe in oblikovanja.
Zasnova z dvema pritličjema
“Ključna poteza pri zasnovi hiše je bila ustrezna umestitev v brežino ob gozdu, ki je že kar sama po sebi narekovala dostope in odpiranje objekta na teren,” pove arhitekt, ki je osojno brežino izkoristil za umestitev delno vkopane etaže z garažo. “Klet je iz smeri dostopa do parcele praktično skrita. Zato hiša vizualno deluje nižja, kot v resnici je.”
Na južni travnik se hiša odpira v prvem nadstropju (oziroma drugem pritličju) in družini ponuja neposreden stik z naravo: travniki, gozdom in veliko zelenico. Nadstropje in mansarda sta izdelani iz lesenega skeleta, ki stoji na armirano-betonskem podstavku kleti. Za leseni del hiše je v celoti poskrbelo izkušeno podjetje Ekoart lesene hiše.
Zunanji videz hiše je seštevek številnih oblikovnih in tehnoloških domislic
Za medetažno konstrukcijo je družina uporabila kar les iz domačega gozda, prav tako za fasado. Ta je še posebej zanimiva: ne le zato, ker ovija celoten leseni del objekta, ampak predvsem zaradi svojih tehničnih sposobnosti in oblikovne specifike. Arhitekt obrazloži: “Lesena prezračevana fasada je namreč premazana s sredstvom za pospešeno sivenje, kar pomeni, da je hiša že v samem začetku dosegla trajno enakomerno barvo oziroma patino. Dodatna igriva dinamika na fasadi je dosežena z ritmičnim nizanjem različno širokih in obrnjenih letvic.”
Fasada v tem primeru ni le ovoj objekta, ampak je izkoriščena kot uporabna zunanja površina. Velika okna, ki se odpirajo na travnik in gozdni rob, imajo namreč nizek parapet. Široka okenska polica (prav tako iz lesa) jih preobrazi v družabna stičišča – klopi, na katerih se lahko pod velikim napuščem poseda v vseh letnih časih. “Investitorjeva želja je bila, da ima hiša velike napušče. Ti opravljajo vsaj tri pomembne naloge. Poleg zaščite lesene fasade in zelo uporabnih pokritih prehodov ob hiši, je hiša iz južne strani z napušči poleti senčena, pozimi pa pri nižjem vpadnem kotu sonca svetlobo pušča globlje v prostor. Na južni strani so napušč podprli z lesenimi stebri, na severni strani pa s poševnimi ročicami uprtimi v fasado.”
Les je prisoten tudi v interierju. Vidnega so ga pustili na stropih in nekaterih stenah (izdelanih iz mozničnih lesenih plošč IQWOOD), leseni so tlaki, pohištvo … Obodne stene pa so ometane z glinenimi ometi, katerih pH vrednost preprečuje nastanek plesni in ne povzroča alergij.
Izdatno osvetljena notranjost
Kljub temu, da hiša stoji na robu gozda, ki daje senco, je zaradi velikih okenskih površin izdatno osvetljena. V mansardi so v ta namen spalne prostore pomaknili na čela fasad, kjer so maksimalno velike okenske površine brez parapetov. Pomožne prostore v osredju pa so osvetlili s pomočjo strešnih oken, ki so jih namestili na ključna mesta, da so pod njimi dobili tudi stojno višino. Čim več dnevne svetlobe je bila namreč ena od glavnih želja lastnikov.
»Načrtovanje dnevne osvetlitve prostorov je najmanj enakovreden in zelo pomemben korak pri ustvarjanju kateregakoli prostora ali objekta. Naravna svetloba izredno vpliva na človeško telo. Uravnava biološko uro, kar pomeni, da vpliva na zdravje, počutje, storilnost, koncentracijo, na vse praktično. Pa še ena zelo pomembna stvar je pri načrtovanju svetlobe. Mi sedaj živimo drugače, v notranjih prostorih smo 90 % našega časa. Včasih to ni bilo tako,« o pomeni dnevne svetlobe pove Tomaž Pust, vodja prodaje pri VELUX Slovenija in dodaja: »Naravna svetloba je dobro, da pride od zgoraj. Če je prostor osvetljen izključno s fasadnim oknom, je svetloba in s tem osvetljenost prostora izredno odvisna od okolice. Od sosednje stavbe, od dreves, reliefa, nenazadnje tudi severa ali juga. Pri strešnih oknih pa je svetloba bolj naravna, ker tega vpliva okolice ni ali pa je manjši, zato je svetloba boljša. Ko že primerjamo fasadna in strešna okna, ne smemo pozabiti niti tega, da skozi strešno okno dobimo dvakrat več svetlobe kot čez enako veliko fasadno okno. Trikrat, če primerjamo to s frčado.«
Z vgradnjo strešnih oken v mansardi pa niso pridobili samo več naravne svetlobe, temveč tudi boljše zračenje prostorov. »To je izrednega pomena. So pa še dodatne funkcije. Na primer z vgradnjo strešnega okna v mansardne prostore lahko izboljšamo ali povečamo uporabnost samega prostora. V tem primeru je uporabnost prostora pri umivalniku ali pri straniščni školjki dosti večja,« našteva Tomaž Pust.
Hiša kot raziskovalni laboratorij
Sistem gradnje je difuzijsko odprt, kar pomeni dobro paroprepustnost, saj notranje obloge ovirajo vstop vlage v konstrukcijo objekta, zunanje pa dopuščajo izhod pare na prosto brez kondenzacije in s tem preprečijo škodljive vplive zaradi difuzijskega prehoda vlage. V hišo je nameščenih tudi več senzorjev za merjenje vlažnosti lesa, preko katerih investitor spremlja dogajanje v notranjosti lesene konstrukcije. To pa zelo zmanjša potrebo pa velikih sanacijah, saj morebitne napake zaradi kondenzacije ali zatekanja zelo hitro opazimo in odpravimo napake še preden bi se lesena konstrukcija poškodovala oziroma začela trohneti.
Ta laboratorijskost hiše pa ni le modna muha, ampak dolgoletna strast lastnika, profesorja na Biotehniški fakulteti in vodje Infrastrukturnega centra za pripravo, staranje in terensko testiranje lesa ter lignoceluloznih materialov. Kot soavtor je med drugim izvedel študijo dolgoživosti različnih vrst lesa na modelni hiši na vrtu Oddelka za lesarstvo; zdaj pa je to znanje prenesel tudi na svoj objekt in ga s senzorji nadgradil v nov študijski eksperiment.
Jasne želje investitorja so se na tej parceli manifestirale v prekrasen, trajnosten, nizkoenergijski objekt, spojen s svojo naravno okolico in predvsem – pisan na kožo lastniku.
Arhitektura: NAO, d. o. o., Bojan Mrežar u. d. i. a.
Izvajalec: EKOART lesena gradnja, d. o. o.
Fotografije: Miran Kambič
