Štiričlanska družina si je v 70 kvadranih metrov velikem stanovanju zaželela več svobode gibanja. Prijateljica arhitektka jim je pripravila načrt, ki je v stanovanje prinesel obilo svetlobe in svežine.
Arhitektka Maja Ivanič je mladi družini, ki je za daljše obdobje najela tipično stanovanje iz začetka 80-ih let prejšnjega stoletja, pripravila izvirno rešitev. Nekoč trisobno stanovanje, prepolno vrat in nepotrebnih sten, je danes odprt, svetel in prijazen dom, ki povezuje stanovalce.
Spontano do rešitve
Ivaničeva razlaga, da je rešitev za stanovanje prišla zelo spontano. Tanja in Boban sta njena prijatelja in ko sta želela prenoviti stanovanje, je arhitektka že dobro poznala njun način bivanja. Za poročno darilo jima je izrisala načrt prenove in se skupaj z izvajalci lotila del, mlado družino pa poslala na enomesečni dopust.
“Ker je v majhnem stanovanju škoda imeti preveč površin, namenjenih hodnikom in vstopnim prostorom, smo porušili tiste stene, ki so ustvarile mrtve površine, in stanovanje oluščili do konstrukcije,” pojasnjuje Ivaničeva.
Brez slepe ulice
Po prenovi je stanovanje postalo zelo fleksibilno, poleg tega povezuje stanovalce, saj je izjemno odprto. Tanja razkriva, da ji veliko pomeni, da lahko družinski člani neskončno krožijo po stanovanju, ne da bi obtičali v slepi ulici. O odprtosti, ki jo ponuja njihov dom, pove: “To je zelo prijetna izkušnja, ki jo priporočam vsakomur, ker se v takšnem stanovanju čuti pretok energije. Gibanje je svobodno.”
Spoštovanje zasebnosti
Stanovanje nima notranjih vrat, le stranišče zastira drsni panel. Kako je torej z zasebnostjo? Arhitektka ob tem spregovori: “Kljub temu da prostori nimajo vrat, je razporeditev pohištva taka, da stanovanje vsakemu članu zagotavlja zasebnost. Občutek povezanosti družinskih članov pa je velik. Sicer pa večina družin najbolj uživa na dopustu v prikolici ali šotoru, zakaj bi morali doma živeti vsak v svoji sobi?”
Tudi Tanja zagotavlja, da ne pogrešajo vrat. “Odprti prostori brez vrat sami po sebi ne pomenijo, da se lahko vdre v mentalni ali fizični prostor posameznika. Pomembno je namreč, da vsak od nas spoštuje zasebnost drugega člana družine.”
Omara velikanka in neklasične luči
Da pa se vsak šepet iz dnevne sobe ne sliši v spalnico, je Maja Ivanič v pasaži sredi stanovanja dala postaviti do stropa segajočo velikansko omaro z dvostranskim odpiranjem. Ta poleg obilo prostora za oblačila in druge reči deluje kot zvočni in vizualni tampon med spalnim in bivalnim delom.
Nenavadna je tudi osvetlitev doma. Potem ko so podrli notranje stene, je igriva naravna svetloba hušknila vanj z dveh strani. Stanovanje zdaj omogoča doživljanje svetlobe spreminjajočega se dneva, s podolgovatimi neonskimi svetili, ki imajo premično senčilo, pa je arhitektka vzpostavila občutek, da prav svetloba ustvarja ambiente.
Čas za spremembe
Odprtost in povezanost prostorov omogoča stanovalcem, da lahko vseskozi kaj spreminjajo, in Tanja to zares počne: spalnica je bila najprej otroška soba, zdaj je delovna soba, zakonska postelja pa je nedavno našla svoje mesto kar v niši ob balkonu in tik ob kuhinji. Kaj je tisto, kar jo pri tem navdihuje? Tanja razkriva: “Tako kot nas pozimi ali poleti privlačijo druge barve, druga oblačila in jedi, tako so spremembe nadvse dobrodošle tudi v prostoru. Ko začutite, se spreminjajte.”
