Na obrobju idilične vasice Slap pri Vipavi stoji Majerija, značilna zgornjevipavska domačija, stara približno tristo let.
Včasih je bila Majerija oskrbovalna kmetija grofov Lanthieri in tu so pridelovali vino, sadje in zelenjavo. Leta 1994 sta poslopje kupila Matej in Nataša Tomažič, ki sta že dolgo sanjala, da bi si v mogočni hiši, ki sta jo opazovala od daleč, ustvarila dom. Obnove precej načetega poslopja sta se lotila z občutkom in spoštovanjem do stavbne dediščine, leta 2006 pa sta tu odprla tudi restavracijo. Majerija po dobri kuhinji slovi daleč izven naših meja, bogastvo okusov na krožnikih pa Matej pričara tudi s pomočjo zelišč z domačega vrta.
Gostom sta zakonca Tomažič po kulinaričnem razvajanju želela ponuditi tudi prenočišče, toda gradnja prizidka zaradi spomeniške zaščite ni bila mogoča, lastnika pa z gradbenimi posegi nista niti želela posegati v zunanjost več sto let stare stavbe. Edina možnost je bila torej, da sobe umestijo pod zemljo.
Zamisel so uresničili v sodelovanju z arhitektoma Boštjanom Furlanom in Ireno Dolgan iz arhitekturnega biroja Acma, zaradi gradnje pa so se morali za eno leto odreči zeliščem z domačega vrta. Prav na njegovem mestu so namreč izkopali globoko jamo, ki je bila dovolj velika za postavitev energetsko varčnega objekta z desetimi sobami in z velikim osrednjim prostorom, namenjenim družabnim srečanjem. Podzemne sobe imajo zaradi strešnih oken dovolj dnevne svetlobe, ponoči pa lahko obiskovalci uživajo v razgledu na zvezdnato nebo ali pa okna zastrejo in ustvarijo intimno ozračje. Po končanih gradbenih delih so vrt povrnili v prvotno stanje, edina novost pa so svetlobniki, umeščeni na vrtne poti.
Pri obnovi Majerije sta lastnika veliko dela opravila sama, zanimivo pa je, da sta stare tramove, ki sta jih potrebovala pri obnovi, kupila še preden sta kupila hišo. Strešniki, ki jim na Vipavskem pravijo korci, so iz starih stavb v okolici. Slogovno oprema podzemnega prizidka sledi opremi Majerije. Sobe, poimenovane po zeliščih, kot so koriander, sivka in citronka, so preprosto opremljene, vsaka pa je obarvana v barvo zeliščnega cveta, katerega ime nosi. V osrednjem prostoru so tla izdelali iz vipavskih prodnikov, ki so tudi na dvorišču majerije, prodniki pa so tudi v minimalistično opremljenih kopalnicah. Masivno leseno pohištvo je izdelano po meri. V sobah ni ničesar odvečnega, hkrati pa nudijo vse, kar človek potrebuje za popolno sprostitev in počitek po potepu po Vipavski dolini.
Majerija je zgleden primer prenove, ki sta se je lastnika lotila z velikim spoštovanjem kulturne dediščine. Da bi bilo le še več takšnih.
fotografije: Marijan Močivnik
