Na družinski parceli, na kateri je že stalo staro kmečko poslopje, sta v vinogradniški družini odraščala dva sinova.
Sinova sta se nato preselila na Dunaj. Starejši je postal policist, mlajši pa arhitekt. Ko je starejši brat dopolnil 28 let, se je odločil zgraditi hišo na mestu stare kmetije. “Denar sem varčeval deset let. Moj brat je arhitekt, zato sem vedel, da tipska hiša ne pride v poštev,” pove naročnik. A majhen proračun je pomenil, da bo hiša morala biti skromna in vsaj v delu zgrajena z lastnimi rokami. Odločila sta se za drzno potezo.
Staro kmetijsko naselje na jugu Avstrije se je v tem času preobrazilo v tipično predmestje, pozidano s ‘tradicionalnimi’ hišami: zgrajenimi v sedemdesetih letih, s kletjo, bivalnim pritličjem in spalnim nadstropjem. Kmetijsko poslopje, ki je prej stalo tu, pa je bilo zelo tipično: nanizano, z leti dograjeno, v katerem so se druga za drugo zvrstile funkcije – skedenj, senik, hlev, staja. Ta pritlična, razvijajoča se struktura je arhitekte navdihnila, da so zasnovali svojo reinterpreatacijo ‘tradicionalne’ hiše za to območje.
Trije zabojniki
Tako so v šest pritličnih transportnih zabojnikov, združenih v tri sklope, umestili različne funkcije: bivanje, spanje, otroške sobe, garažo in shrambo. Povezali so jih z zastekljenimi hodniki, v katerih se nahajajo vhodi v stavbo in povezave med prostori.
V prvem, neogrevanem kontejnerskem dvojčku so umeščeni garaža in velika vrtna shramba. Bivalni prostori v naslednjem dvojčku so naravno osvetljeni s treh strani; kuhinja pa je neposredno povezana z zelenjavnim vrtom. Najdlje od ceste in na najbolj odmaknjenem delu parcele stoji tretji dvojček s spalnicami in kopalnicami.
Tri enote povezuje dolg, linearen, zastekljen hodnik. Okoli njega se zvrstijo odprti in zaprti prostori, atriji, terase in vrtovi; ob njem je zasajena vinska trta, kot spomin na mladost v vinogradu. V resnici je hodnik postal podolgovat zimski vrt, z vseh strani obkrožen z naravo in povržen vremenskim vplivom, hkrati pa del (prijetne) notranje klime.
Glavna bivalna terasa hiše je umeščena med zadnja dva kontejnerska sklopa: odprta proti večernemu soncu, a zastrta z ulice. Na teraso je možno dostopati z vseh prostorov, ki jih objema in dan zaključiti s skokom v bazen.
Stavba je prejela več strokovnih nagrad. Arhitekti strošek gradnje 288 m2 velike hiše ocenjujejo na 300 tisoč €.
Arhitektura: Franz&Sue
Fotografije: Lisa Rastl
