V Italiji so nepremičnine zelo ugodne - že za nekaj deset tisoč evrov lahko na severu Italije, na primer, kupimo tradicionalno domačijo z velikim zemljiščem. Z malo sreče le-ta stoji sredi idiličnega vinogradniškega območja.
Ravno takšne vrste sreča se je nasmehnila mlademu paru iz Berlina, ki je na severu Italije, le malo iz Torina, iskal nepremičnino za investicijo ter za lastni pobeg v ugodnejšo klimo. V italijanskem vinogradnem območju Langhe sta kupila staro cascino, kmečko hišo. Hiša, ki leži na prisojnem pobočju, je obkoljena z lično urejenimi vinogradi. Sosedov se s parcele skorajda ne vidi. Bila je dobro ohranjena in zelo prostorna. Na kratko: popolna. S pomočjo arhitektov iz večkrat nagrajenega milanskega arhitekturnega studia wok sta jo želela preobraziti v prostor za sobivanje: želela sta hišo v veliko spalnicami, v kateri bi lahko gostila prijatelje in družino, v katerih bi lahko gostovali umetniki, ali pa bi sobe preprosto oddajala turistom.
Hiša, zasnovana v obliki črke L, je bila že v izhodišču razdeljena na dva dela. Starejši del je bil sestavljen iz posameznih sob in shrambnih prostorov, med seboj povezanih z zunanjim hodnikom. Novejši del, prizidek, pa je bil v uporabi kot hlev (v pritličju) in skedenj (v nadstropju).
Arhitekti so se prenove lotili kar najbolj asketsko. Najprej so s hiše odstranili omete in razkrili njeno zanimivo strukturo iz lokalnega peščenjaka, mestoma dopolnjenega z opečnimi zidaki. Ta posebna struktura fasade priča o nekdanji iznajdljivosti pri gradnji, zato so se jo odločili – kot testament nekemu drugemu času – ohraniti vidno. Ohranili in restavrirali so tudi ostale tipične elemente stavbe.
Pritličje, v katerem je bil nekdaj hlev, so ohranili odprto, tako da lahko služi kot senčnica za poletne piknike. Odprti prostor senika v nadstropju pa so z novo nadstropno ploščo preoblikovali v bivalni del hiše, ter ga pokrili z novo streho. Vse nove posege – nadstropno ploščo in zatrep hiše – so izvedli v vidnem betonu, z njegovo strukturo in barvo pa so se želeli čim bolj približati izgledu peščenjaka. Tako je razlika med novim in starim več kot očitna, vseeno pa se med seboj skorajda neločljivo povezujeta in prepletata.
V notranjosti bivalnega prostora najprej opazimo novo, mogočno leseno ostrešje. Betonska tla nove nadstropne plošče niso tlakovana, zgolj brušena. Ker je bil senik tradicionalno odprt – pred škodljivci le zavarovan z žično mrežo – tudi arhitekti na tem mestu niso predlagali zapiranja. Namesto tega so si zamislili neprekinjeno, kar 15 metrov dolgo okno z drsnimi odseki, odmaknjeno od nosilne konstrukcije iz peščenjaka, ki zabriše mejo med notranjostjo in zunanjostjo.
V stari hiši so bili lastniki še bolj zadržani z novimi posegi. Vsem sobam so bile dodane kopalnice (za lažjo izvedbo novih inštalacij so poskrbeli z dvignjenim tlakom v mokrih prostorih), medtem ko v samo arhitekturo niso preveč posegali. Ohranili so obokane strope in tlak iz terakote. Novo je le lahko jekleno stopnišče, ki obstoječi gank povezuje z dvoriščem in omogoča gostom neposredni dostop do vrta.
Asketsko prenovo pa dopolnjuje razkošje na nižje ležečem vrtu. Par je tja umestil bazen z nevidnim robom (t.i. ‘infinity pool’), ki odseva barvo neba in okoliških vinogradov. Prava idila, skratka.
Par potek prenove skrbno beleži na svojem Instagram profilu.
Arhitektura: studio wok
Fotografije: Simone Bossi photographer
