Akademska slikarka Ksenija Baraga je vsestranska umetnica, ki svojo ustvarjalnost izraža na najrazličnejših področjih likovnega ustvarjanja, tudi oblikovanja pletenin. Njeno blagovno znamko Baragaga odlikujejo premišljeno izbrani barvni toni in likovno zasnovani vzorci, v katerih združuje svojo globoko ljubezen do risbe, niti in pletenja. Pletenine z umetničino ustvarjalno žilico postanejo pripovedovalke zgodb, mehke slikovne površine, kar priča o visoki dodani vrednosti znamke Baragaga.
Prekrasne pletenine, ki nastajajo pod znamko Baragaga lahko ločimo na tri različne kolekcije. V prvi Ksenija svojo likovno izražanje spreminja v čudovite industrijske pletenine, se poigrava z barvami in vzorci, tudi strukturami. V drugi kolekciji se v pletenine ujame slovenska narodna ornamentalika, ki oživlja in posodablja tradicionalne slovenske etnografske motive. Od karakterističnih gorenjskih nagljev do klekljanih čipk, ustvarjalka izbira najbolj izrazite motivike posameznih pokrajin in jih reinterpretira v čudovitih pletenih izdelkih. Tretji sklop pletenin pa odraža risbe z avtorsko noto številnih domačih ustvarjalcev – doslej je Ksenija sodelovala že z Radovanom Jenkom, Silvestrom Plotajisom Sicoe, hčerko Ano Baraga in številnimi drugimi – pa tudi dediščino veličin slovenskega oblikovanja, kakršna je Jože Plečnik. Z zadnjo kolekcijo pletenin JP150 se je namreč ustvarjalka ob stopetdeseti obletnici rojstva poklonila prav Plečnikovemu bogatemu arhitekturnemu opusu.
Navdihnil jo je javnosti manj znan Plečnikov grafični opus
»Že pred leti sem stopila v kontakt s Plečnikovim muzejem, kjer so izkazali velik interes za sodelovanje. Kustosinja Ana Porok mi je poslala obsežno gradivo, ki ga hranijo v zbirki, sama pa sem se poglobila v risbe in izbrala tiste, v katerih sem videla največji potencial za svoje delo. Osnovni namen je bil v pletenino prevesti javnosti manj znano področje Plečnikovega delovanja – natančne igrive razgibane risbe, za grafično opremo knjig in revij. Pri tem sem bila pozorna tudi na vsebinski del ideje, torej na njegova dela, ki so pustila prav poseben pečat v slovenskem prostoru,« pojasnjuje umetnica, ki je doslej na pletenine prenesla tri različne Plečnikove motive risb, četrta je še v nastajanju.
Prvi izdelek, pletenina NUK, navdihuje risba fasade Narodne univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Podoba trenutno krasi pletene blazine, v izdelavi je še blazina za stol Rex oblikovalka Nika Kralja iz recikliranih plastenk. Drugi motiv (Pletenina Perennis), ki ga je reinterpretirala na pleteninah je naslovna ilustracija knjige Architectura perennis, ki je doslej upodobljen na dveh šalih in odeji. Za tretjo motiviko je Ksenija izbrala različne risbe vinjet, ki jih je Plečnik namenil za opremo knjig. V nastajanju je še kolekcija Makalonca, ki jo je navdahnila knjiga, ta pa ima za Ksenijo prav posebno intimno vrednost, saj predstavlja njen prvi stik s Plečnikovimi risbami.
Od črno-bele kombinacije do barv
Seveda pa risbo kot medij ni enostavno pretvoriti v drug ustvarjalni medij, kakršen je pletenina. Proces namreč zahteva veliko mero premisleka, tako pri izbiri vzorcev kot tudi barv. »Največji izziv mi je bilo utelesiti risbo v pletenini, najti risbe, ki to tudi omogočajo in jih postaviti v kompozicijo. Ključnega pomena je bila tudi izbira barv. Ob začetku vsake reinterpretacije čutim do ustvarjalca prav posebno spoštovanje. Tako sem pri Plečniku kolekcijo začela z črno-belim kontrastom, z nekaj bež odstopanji, saj sem želela pozornost usmeriti v grafiko ter ohraniti spomin na papir in črnilo. To pa je zame dokaj neznačilno, saj se zelo rada igram z barvami. Lani sem tako kolekciji JP150 dodala barvitost in nastale so sveže barvne kombinacije, ob pomoči katerih sem se osvobodila spomina na papir in črnilo. S tem sem umetniškemu delu dodala svoj pečat. Osvobodila sem se odnosa do risbe in si dovolila igrati z barvami,« z zadovoljstvom na dvoletni proces gleda Ksenija.
Digitalizacija risbe je matematično, likovno in inženirsko natančen proces
Zaradi tehnologije pletenja s sodobnimi, računalniško vodenimi stroji je potrebno risbo digitalizirati. Osnovno risbo s pomočjo tehnologije spremeni v potrebno število pikslov, te pa še z veliko potrpljenja, enega po enega natančno postavlja v mrežo – grafiko, ki jo pletilni stroj prevede v zanke. En piksel predstavlja eno zanko. Proces je dolgotrajen in zahteven, a ji omogoča, da se likovno kar najbolje izrazi s pletenino. Iz Plečnikovih elementov so sčasoma nastali vzorci, ki še vedno pričajo o mojstrstvu arhitekturnega velikana, obenem pa se kar najlepše ujamejo z novim medijem – pletenino.
In kako zahtevna so za digitalizacijo Plečnikova dela? »Ni velike razlike napram preostalim risbam. Digitalizacija risbe je matematično, likovno in inženirsko natančen proces. Klasičen šal predstavlja 1660 vrstic dolžine, znotraj tega pa je potrebno umestiti risbo. Sodobni stroji z neskončnim spominom omogočajo pletenje tovrstnih grafik in posledično več svobode, pred leti pa je bilo mogoče ponavljati samo manjše raporte,« pojasnjuje ustvarjalka, ki si želi tudi v prihodnje ohranjati slovensko likovno in kulturno dediščino ob pomoči pletenin. Trenutno je v procesu interpretacije znamenite situle, sicer pa ji idej za zgodovinske motive, povezane s slovensko zgodovino in dediščino ne zmanjka.
Več: www.baragaga.si
