Hiša, polna zgodb

16. Dec 2018|Ambienti

Lepe slovenske hiše niso samo v Sloveniji. Slovenskim lastnikom in slovenskemu arhitektu smo sledili čez mejo v hrvaško Istro, kjer stoji ne samo lepa hiša, ampak hiša polna zgodb, polna duha.

Oglej si posnetek na YouTube

Ko sta bodoča lastnika prvič obiskala kmetijo v hrvaški Istri, je bila le-ta že prepuščena propadu: zaraščena, načeta od dežja in na prvi pogled brez potenciala. Bivše kmečko poslopje je v nekem trenutku služilo kot šola, potem pa je bilo prepuščeno neizprosni sili narave. Kljub slabemu stanju sta se vanjo zaljubila na prvi pogled.

Par si je pred tem že ogledal več kot petdeset nepremičnin ob morju. A stara šola – kljub temu, da je bila daleč od morja, daleč od Slovenije in zanju odločno prevelika – ju je najbolj pritegnila. Lastnica Jelka pove: “Hiša je dinamična v vsem. Kot sama stavba; pa to, da ima dva vrtova, ki ju povezuje hiša, da je tu toliko možnosti za najrazličnejša aromatična zelišča, rastline … Da je okrog narava polna živali, oslov, ki jih imam zelo rada, ovc, koz, krav, prašičev, pa tudi sov, šoj, … Bila je to srečna kombinacija vseh živih bitij. In lahko rečem, da se tu še nikoli nisem počutila osamljeno in zdolgočaseno – v nobenem letnem času.”

Hišo so želeli prenoviti s spoštovanjem do njene zgodovine in do mediteranske kulture. Ohranili so tradicionalne materiale in iskali trajnostne rešitve za nove gradbene posege. Arhitekt Dimitrij Jeraj je v njej videl nekaj več: videl je preplet rimljanske in ilirske arhitekture – prve geometrične, stroge in sistematične in druge sonaravne in organske – in v novi hiši poustvaril duh obojih civilizacij. Hiša ima po prenovi neko posebno dimenzijo, ki jo vsi – še posebej obiskovalci – občutijo kot harmonijo svetlobe, geometrije, materialov in duhovne živosti.

V hiši je arhitekt ustvaril dve metafori – prva je metafora ladje, kjer z opeko obložen dimnik služi kot povezava med zemljo in nebom, tako kot ladijski jambor. Voluminoznost ostrešja nas spominja na napeto jadro. Okoli dimnika prehajamo krožno – kot na jadrnici-, tako da nam nikoli ni potrebno dvakrat po isti poti. Druga pa je oltar – vedrišče v središču hiše, ki povezuje oba vrtova. V središču vedrišča je velika večnamenska miza, izjemno odporna, na kateri se lahko izvajajo številne z naravo povezane delavnice – od kulinaričnih do aromatičnih in lesarskih.

Hiša je polna zgodb: iz vseh vetrov pripeljano pohištvo, nekatero improvizirano, daje hiši dušo in občutek domačnosti. Eden od takšnih predmetov, ki nas opomni na zgodovino stavbe, je gotovo star šolski zvonec, ki je v stavbi ostal do danes.

O hiši je nastala tudi knjiga, sicer namenjena predvsem prijateljem in znancem. V njej lastnica in arhitekt razpredata o zgodovini objekta in o občutkih v njem: “Ko sem prvič videla to nekdanjo šolo, z obzidjem, z zidovi, avstro-ogrskim redom – nič kmečkega ni bilo na njej – me je to presunilo. Prišli smo v dežju, a nas je hiša vedro pozdravila z lepim zunanjim stopniščem, cisterno in s štirno šapo, natančno izrezano iz enega kosa kamna. Sobe – sobane – so bile pobarvane sinje modro. Tudi okna, vrata in vzidane omare so bile v modrih odtenkih. Leseni podi so vibrirali pod nogami. Imelo nas je, da bi se zavrteli, se potem posedli in za veliko mizo natočili kozarce.”

Iskrena ljubezen med zakoncema in hišo je bila temelj za čudovito prenovo. Pretekle zgodbe in zgodbe, ki nove lastnike čakajo v prihodnosti, pa se vsakodnevno stikajo v tenkočutni arhitekturi njene prenove.

Arhitektura: Dimitrij Jeraj