Center arhitekture Slovenije, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU in galerija DESSA so pripravili že peto zaporedno razstavo, v kateri v prvi plan stopajo ženske ustvarjalke na področju gradbeništva, oblikovanja, arhitekture in urbanizma.
V 20. stoletju je slovensko gradbeništvo in oblikovanje doživelo pomemben razcvet. Oblikovala so se nova mesta, prenavljala in širila so se stara, gradile so se inženirsko najbolj zahtevne stavbe in oblikovale so se celostne podobe gospodarskih in civilnih družb.
Večino teh stvaritev – od študij pa do realizacij – še danes ohranja veliko simbolno vrednost in ponuja temelje tudi za nadaljnji razvoj. Nekatere pa izstopajo še posebej zato, ker so jih v poklicih, kjer tradicionalno dominirajo moški, podpisale ženske. Na razstavi V ospredje: Pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja 2022 – že peti zapored – se tokrat predstavljajo dela devetih slovenskih ustvarjalk.
“Razstava ponuja možnost, da iz bogatega arhitekturnega opusa 20. in 21. stoletja izpostavimo tista dela, ki so le redko razstavljena in postavljena na ogled javnosti,” pojasnjujejo v Centru arhitekture Slovenije. “Ta seveda zato niso nič manj pomembna, kakovostna in večplastna. Izbrana dela tako predstavljajo pomembnejše projektne stvaritve generacij slovenskih ustvarjalk, ki jih je, upoštevajoč čas, razmere in vlogo ženske v času nastanka, treba gledati in ocenjevati z drugačnimi merili kot sicer.”
Urbanizem: spoštljiva revitalizacija starih mest in drzne rešitve za nova
Velik poudarek so avtorji razstave namenili predstavitvi različnih načinov oblikovanja mestnega tkiva, sploh tistega bolj ranljivega, znotraj starih mest in vasi, ki so se v 20. stoletju včasih stihijsko in nestrokovno širila in prilagajala novi starostni in socialni strukturi prebivalstva. S premišljenimi potezami in občutkom za sobivanje novega in starega so jih slovenske arhitektke in urbanistke uspele usmerjati, nadzorovati in preoblikovati.
Eden takšnih primerov je na primer prenova starega mestnega jedra v Celju. Le-to je bilo pred prenovo leta 1985 zanemarjeno, obdajali so ga objekti v slabem stanju, stanovanja s pomanjkljivo infrastrukturo, promet, dvorišča in vrtovi pa so bili neurejeni. Projekt njegove prenove, pod katerega se je podpisala Alenka Kocuvan Polutnik, je bil obsežen, težnja pa je bila mesto prenoviti po sodobnih standardih in vanj privabiti več mladih družin. Rezultat projekta je vodil v ohranjanje in novogradnjo glasbene šole, gradnjo novega vrtca, knjižnice, nekaj novih stanovanjskih objektov na lokacijah nekdaj porušenih stavb, sledila je tudi obnova obrežja Savinje in mestnega parka. Celjska zvezda, ki se je v tlaku Prešernove takrat pojavila prvič, se je tudi ob nedavni osvežitvi tlakovanja ohranila kot prepoznavni simbol starega jedra.
Med propadajočimi vasmi se je po drugi svetovni vojni znašel tudi idilični Štanjel, ki kljub čudovitemu gradu, lepotah Ferrarijevega vrta in poskusov obnavljanja vasi po drugi svetovni vojni ni mogel zadržati svojih vaščanov. Eden od razlogov je morda tudi ta, da vas do leta 2015 ni imela urejenega vodovoda. Dr. Živa Deu je s svojo študijo razvojnih sprememb po drugi svetovni vojni ustvarila razvojno vizijo za prenovo starega dela vasi in širšega vplivnega območja ter kakovostno razvojno varstvo. Ta dokument je ustvaril trden temelj, na katerem se lahko kraška vas sodobno prenavlja in razvija, ne da bi s tem izgubila svoj tradicionalni šarm.
Na razstavi so izpostavljeni tudi načrti za nova naselja – omenimo le npr. Maribor k Dravi avtorice Metke Sitar ter Stanovanjsko sosesko Poljane Kaliope Dimitrovske Andrews. Obema je skupno oblikovanje po meri človeka, z obilico odprtih parkovnih površin.
Oblikovanje: prepoznavno znamčenje in eksperimentalno oblikovanje
Med najbolj prepoznavnimi imeni na razstavi je gotovo Marjetica Potrč. Mednarodno uveljavljena arhitektka je s svojimi inštalacijami gostovala že na vseh pomembnejših svetovnih institucijah – od njujorškega Guggenheimovega muzeja pa bo Beneškega umetniškega bienala. Na razstavi je tako med drugim predstavljen njen projekt Caracas: Rastoči hiši. Gre za prikaz spontanosti gradnje v slumu, brez osnovne infrastrukture, ki izpostavlja vprašanja varnosti, oskrbe z vodo, elektriko in komunikacijsko infrastrukturo v pogojih, v katerih danes živi več kot pol ljudi na svetu.
Prepoznavna pa je tudi razstavljena zbirka oblikovalke Judite Skalar, ki je zasnovala nekaj izmed najbolj prepoznavnih logotipov pri nas. Na razstavi so na primer predstavljeni logotip domžalskega proizvajalca usnjene galanterije Toko, logotip Ljubljanske banke (avtorstvu skupaj s člani Studia MSSV), ki se v nekoliko posodobljeni različici uporablja še danes ter logotip občine Krško, ki ga občina s ponosom nosi že od leta 1989. Njeni logotipi so bili večkrat nagrajeni in uvrščeni v pregledne sezname in publikacije najboljših svetovnih primerov grafičnega oblikovanja.
Na razstavi sta predstavljeni tudi arhitektki Neda Bevk in Eta Sadar Breznik, ki sta arhitekturo zamenjali za umetnost tkanja – vsaka na svoj način reinterpretirata tradicionalno tekstilno umetnost: Sadar Breznik s prostorskimi instalacijami in Bevk z ustvarjanjem tkanin mešane materialnosti in barve s posebno prostorsko površino.
Arhitektura: popolna sinergija uporabnosti, varčnosti, trdnosti in estetike
Ob hladilnici je leta 2003 zrasla Ledena dvorana Zalog, pod katero se je podpisala arhitektka Jelka Šolmajer. Hlajenje ledene ploskve je bilo v energetskem smislu zagotovljeno in brezplačno – nastala rekreativna površina pa je ustvarila nove generacije mladih hokejistov in drsalcev. Stavba se ponaša z zanimivo trebušasto obliko in fasado z industrijskim karakterjem, do danes pa preseneča s svojo vitko nosilno konstrukcijo iz jeklenega paličja.
Razstava bo na ogled v Galeriji Dessa do 19. maja. Vabljeni!
