Hiša Zaplana je zrasla na pravljični lokaciji, v objemu narave – na Zaplani nad Vrhniko, dobre pol ure vožnje iz Ljubljane. Lastnika sta nalogo zaupala arhitektki Vivijani Zorman, ki je objekt orientirala proti JV s prečudovitimi razgledi na okoliške travnike in polja. Družinski dom bi le s težavo postavili na bolj čarobno mesto, nič kaj manj privlačna pa ni njegova notranjost.
Sodobna hišica na Zaplani nad Vrhniko stoji na dih jemajoči lokaciji. Umaknjena pred sosednjimi objekti, s pogledi na okoliške gozdove in travnike. A brez izzivov pri njenem načrtovanju ni šlo. »Pri projektiranju je bilo kar nekaj omejitev glede na lokacijo. Gradnja na tem koncu Zaplane je razpršena, namenjena vikendom. Zazidljiv je bil le manjši kos parcele, ki je stisnjen ob breg. Omejeni smo bili tudi z višino kolenčnega zidu mansarde – le 40 cm,« pojasni arhitektka Vivijana Zorman, ki ji je kljub izzivom uspelo zasnovati funkcionalno in estetsko rešitev objekta, ki v pritličju meri 160 m2, v mansardi pa 80 m2.
Narave danosti parcele in želje naročnikov so navzven narekovale dokaj klasično enostanovanjsko hišo, v notranjosti pa je arhitektka prisluhnila življenjskemu ritmu družine in temu primerno funkcionalno razdelila prostore, hkrati pa ohranila preprosto in izčiščeno podobo tlorisa. Servisni prostori so v severnem delu, kjer so zaradi pobočja, na katerem se objekt nahaja, deloma pod nivojem tal. Bivalne prostore je orientirala proti JV, kjer se odpirajo prekrasni pogledi na okoliško naravo.
Na željo naročnikov je v pritličju oblikovala zasebno suito s spalnico, kopalnico, manjšim wellnessom in garderobo ter izhodom na teraso. Otroške spalnice je umestila v mansardo, kamor vodi konzolno stopnišče, umeščeno v šarmantno galerijo. V mansardi je tudi atelje, saj se lastnica ukvarja z grafičnim oblikovanjem in ilustriranjem. Zaradi omejitev s kolenčnim zidom so hišo primerno razširili, da je mansarda kar v največji meri pohodna. Del mansarde, ki je povezan prek večjega dvovišinskega prostora, je namenjen knjižnici oziroma ga je mogoče uporabiti za več različnih dejavnosti. Trenutno tam kraljuje klavir.
Na željo naročnikov so pritličje tlakovali s trpežnim finalnim tlakom – betonskim kvarz tlakom, ki ne zahteva stalnega sezuvanja med prehajanjem iz zunanjega v notranji prostor. Pri preostalih elementih prevladuje les – v pohištvu, oknih in stopnišču. Nekaj pohištva je izdelanega iz lesa, ki prihaja iz zaplaninskih gozdov v lasti družine, iz njega pa so zgradili tudi ostrešje hiše. Nekatere kose pohištva si je družina lastila že prej, a ker so jim bili dragoceni, so jih želeli umestiti tudi v novo domovanje.
V domovanje je družina umestila tudi nekaj retro kosov pohištva, ki se odlično zlijejo s sodobnim interierjem in mu vdahnejo prav poseben čar. Na primer klubska mizica s skrajšanimi nogami, stara šolska klop pod stopnicami ali stenski milnik v dnevnem stranišču. Lastnica je s svojo kreativno naravo poskrbela za nekaj izstopajočih detajlov v interierju. Eden takšnih je črna stena z okvirji in figuricami ob televizorju, njena zasluga pa so tudi umetniška dela, razpostavljena po interierju.
»Največja dodana vrednost hiše pa je predvsem idilična, pravljična lokacija na samem, naselja se praktično ne čuti zaradi same orientacije hiše in nemalokrat zjutraj iz spalnice vidijo srne, ki tekajo po polju. V zimskem času pa je sploh čarobno, ko v kaminu gori ogenj in lahko na toplem skozi velika panoramska okna opazuješ pobeljeno naravo,« zatrdi arhitektka, ki je poskrbela, da lahko družina kar najbolj užije naravo, ki jo obdaja.
Arhitektura: Vivijana Zorman
Fotografije: Anja Deronja
