Sukulente spadajo med edinstvene rastlinske vrste, ki si zaradi svoje pestrosti, trpežnosti in nenavadnih oblik zaslužijo prav posebno mesto v stanovanju.
Za suha, svetla in topla, pravzaprav tudi vroča rastišča so primerne mnoge sukulente ali sočnice. Naj vas ime ne zavede, sukulente niso sončnice, torej rumene cvetlice, ki se obračajo za soncem, temveč sočnice – posebna družina rastlin, ki imajo v steblih, listih ali koreninah mesnata tkiva, v katerih shranjujejo vodo. V grobem jih delimo v tri skupine, glede na to, kje skladiščijo vodo:
- Puščavski ter gozdni kaktusi – oboji spadajo v družino Cactaceae – in mlečki (Euphorbia sp.) so sočnice, ki vodo kopičijo v steblih.
- Aloje, agave, živi kamenčki in homulice vodo zadržujejo v listih, in kadar so v naravi zelo dolgo izpostavljene suši, del listov celo odvržejo.
- V tretjo skupino rastlin pa prištevamo sočnice z nabreklo koreniko, kakršna je značilna za puščavsko rožo (Adenium obessum) in slakovke (Convolvulaceae).
Z Divjega zahoda
Najzanimivejši med sočnicami so zagotovo puščavski kaktusi. Ti izvirajo iz puščavskih predelov Mehike in južnega dela ZDA, kjer zelo redko dežuje. Skozi tisočletja so se prilagodili skrajnim temperaturnim nihanjem, ki jih ustvarja puščava: čez dan se spopadajo z ekstremno sušo in hudo vročino, s temperaturami nad 40 stopinj Celzija, ponoči pa z nizkimi temperaturami okrog minus 8 stopinj Celzija. Pesek in suh zrak namreč ne moreta zadržati toplote, zato se nočne temperature v puščavi spustijo precej nizko. Kaktusi se od drugih sočnic razlikujejo po blazinicam podobnih stebelnih izrastkih – areolah, iz katerih poganjajo bodisi bodice ali dlačice. Ker kaktusi nimajo listov, fotosinteza pri njih poteka preko stebla, ki je lahko stebričaste ali okrogle oblike. Mnogi kaktusi poleti tudi cvetijo. Nekatere sorte cvetove razprejo čez dan, druge pa šele ob mraku, ker njihovi opraševalci – nočni insekti in netopirji – pridejo na spregled šele zvečer.
Doma posajeni puščavski kaktusi potrebujejo veliko neposredne svetlobe in suho vročino. Sadimo jih v zelo prepustno prst, ki vsebuje en del peska ali drobirja in tri dele prsti za lončnice z manjšo primesjo ilovice. Pa na varnem mestu, stran od otrok in živali jih postavimo, da se ne zgodi nesreča, kot v zgodbi o dveh balonih, ki se sprehajata po puščavi. Prvi reče: “Pazi, kaktusss …” Drugi vpraša: “Kaj praviššš …?”
Agava in čipka
Med prepoznavnejše listne sukulente spadajo agave. Agava je enokaličnica z vlaknastimi listi, ki izraščajo v rozetah. Cvetno steblo zraste iz sredine rozete, pri večjih vrstah tudi do deset metrov visoko. Privlačna socvetja naredi rozeta le enkrat v življenju – po cvetenju namreč odmre, svoje življenje pa rastlina nadaljuje iz semena.
V Evropi je kot okrasna rastlina najbolj znana vrsta ameriška agava (Agave americana), ki je kmalu po odkritju Amerike pripotovala na staro celino. Je izjemno lepa okrasna rastlina z zelenimi listi, ki jih krasi rumena obroba. Danes je razširjena po Mediteranu, na otokih Jadranske obale pa je v pol stoletja obstoja oblikovala tudi življenje otočanov. Ste vedeli, da na otoku Hvaru izdelujejo hvarsko čipko iz niti, ki jih pridobivajo iz agave? Postopek priprave niti je dolgotrajno in zahtevno opravilo, center znanja pa je v benediktinskem samostanu, kjer čipko izdelujejo že od 19. stoletja. Od leta 2009 je hvarska čipka iz agavinih niti vpisana tudi na seznam UNESCO-ve kulturne dediščine.
Aloja – več kot le za gel
Manj privlačne od agav, vendar v mnogih pogledih bolj koristne, so rastline iz rodu aloje, ki izvirajo iz Afrike. Gel iz aloje vere se uporablja proti opeklinam, iz rastline izdelujejo tudi zdravilne napitke pa mazila proti glivicam, kreme in še kaj. Lord David Attenborough, znan raziskovalec in novinar televizijske mreže BBC, ki je posnel vrsto zanimivih dokumentarcev o naravi, je v knjigi Zasebno življenje rastlin zapisal, da so Bušmani v Afriki drevesasto alojo, ki zraste do šest metrov visoko, poimenovali drevo za tulce. To pa zato, ker so iz listov aloje izdelovali tulce za puščice: notranje tkivo listov so izpraskali in dobljene cevi posušili, jim dodali usnjeno dno in pokrov ter vanje shranjevali lovske puščice.
Agave in aloje čez poletje postavimo ven, sprva na svetlo in zavetno lego, ko se prilagodijo življenju zunaj, pa jih lahko prestavimo na sončno mesto. V obdobju rasti potrebujejo razmeroma veliko vode, tako da jim bo prijalo, če rastlinske primerke v večjih posodah zalijemo vsaj enkrat tedensko, v manjših lončkih pa še pogosteje. Če so poleti premalo zalite, se bodo listi nagubali. Pozimi pa potrebujejo počitek v svetlem in hladnem prostoru s temperaturo nad 5 stopinj Celzija in skoraj nič zalivanja.
Fotografije: Flower Council of Holland, Pflanzenfreude.de
