Odrasli vse prevečkrat pozabimo na otroka v sebi in nič drugače ni v interierju. Otroški svet po drugi strani pa je poln domišljije, igrivosti in barv. In Kntregca je prav to. Igriva, navdihujoča in nadvse simpatična znamka, pod katero nastajajo prekrasni leseni stolčki za otroke. »Na krilih preteklosti, z ljubeznijo do lesa in z znanjem, ki ga imam, poskušam spet dati prednost obrtniški izdelavi. Le tako lahko izdelku dam največ,« pojasnjuje Primož Polh, ki je s svojimi ličnimi stolčki dober dokaz, zakaj se splača podpreti lokalne obrtnike.
Diplomirani inženir lesarstva, pred tem pa lesarski tehnik, prihaja iz Brkinov, ki jih sam opiše kot flišnati otok sredi apnenčaste primorske pokrajine. To območje je znano predvsem po sadju in mogočnih gozdovih, ki so se zasidrali globoko v dušo tamkajšnjih prebivalcev. Čeprav je industrializacija dodobra izpraznila brkinske vasi, s čimer se je začelo izgubljati tudi izročilo prednikov, pa veliko spoštovanje do lesa ostaja. Primožu, po duši mizarju, zbiratelju starin in poznavalcu lokalne zgodovine, se ljubezen do lesa pretaka v krvi.
»Za mano stoji več rodov mizarjev, ki so ljubezen do lesa zapisali v mojo kri. Les je lep, topel in predvsem živ material, ki zna sobivati s človekom, saj nas spremlja od začetka naše dobe. Les diha, se širi, krči, poka, se zvija, zato je potrebno veliko znanja, da ga ukrotiš. Globalizacija je v naša življenja naplavila kupe cenenega potrošnega materiala brez duše. Moja naloga zato ni lahka. Na krilih preteklosti, z ljubeznijo do lesa in z znanjem, ki ga imam, poskušam spet dati prednost obrtniški izdelavi. Le tako lahko izdelku dam največ,« pojasni z zagonom v glasu.
Nekoč so ljudje na podeželju znali rokovati z lesom, danes pa to znanje v sebi nosijo le še redki. Posebno mesto so včasih zasedali izučeni mizarji, med katerimi so bili tudi Primoževi predniki. Njegov prapraded je kot mizar s svojimi tremi sinovi delal v ladjedelnici v Tržiču oz. Monfalconu, kjer so v delavnicah izdelovali opremo za luksuzne čezoceanske parnike. Primožev ded po drugi strani je bil potujoči mizar, ki je po svojih mizarskih spretnostih slovel daleč naokrog:
»V poletnem času je največ delal pri letnih remontih mlinov in žag na reki Reki. Žal se je ponesrečil in ga sam nisem poznal. Stik z lesom sem vzpostavil prek orodij, ki so ostala za njim, ter seveda iz pripovedovanj moje none o njegovem delu. Pri izbiri poklica nisem imel nobene dileme. Dejstvo je, da je danes lesarski poklic podcenjen, a sam nisem nikoli obžaloval svoje odločitve. Nekaj pač znam, kar drugi ne. Ogromno neprecenljivih izkušenj sem pridobil tudi v svoji prvi službi pri mizarstvu Bolčič. Tam sem imel možnost sodelovati pri projektih z oblikovalci pohištva svetovnega kova, kot so Michael Schneider, Neven Kovačić, Alejandro Villareal in drugi.«
Svoje znanje in izkušnje tako danes s pridom uporablja pri izdelavi ljubkih stolčkov. Pri izpolnjevanju svojega poslanstva pa ni sam, temveč mu ob strani stoji celotna družina, s soprogo Ano na čelu. Za idejo o oblikovanju prvega stolčka naj bi bil zaslužen Bobo, kar je ljubkovalno ime Primoževega sina, ki je ob prvem čebljanju sam sebe poimenoval Bobo. Kot pove Primož, je prvi stolček nastal popolnoma spontano, tako, za domačo rabo. Kot pravi Gorenjki mi je bila neznana tudi beseda Kntregca, ki, kot sem izvedela, lepo ponazarja primorsko dušo.
»V našem narečju imamo zaradi bližine meje veliko besed, povzetih iz italijanščine. ̍Karega̍ v furlanskem narečju pomeni stol. Primorci imamo več izpeljank besede: karega, kontregca, kntrega, kandreja itd. V času globalizacije, izumiranja jezikov po svetu in vdora angleščine nam narečje predstavlja korenine, avtentičnost in identiteto,« pove oče Kntregce, kar bi v prevodu pomenilo majhen stolček. Na žalost je danes ta star narečni izraz tuj tudi mnogim Primorcem.
V znamko Kntregca je vpletena celotna družina. Primož je tisti, ki v delavnici zaviha rokave, Ana pa je zaslužna za to, da sporočilo Kntregce ponese v svet. »Pravijo, da za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska,« na odgovor o tem, kako si delita zadolžitve, z nasmehom odgovorita zakonca Polh. Ana, sicer socialna delavka, je zadolžena za papirologijo, fotografijo, komunikacijo na družbenih omrežjih itd., skratka za to, da Primoževi lepi izdelki najdejo pot v nova domovanja.
Stolčki znamke Kntregca so sicer izdelani iz trdega in trpežnega bukovega lesa, ki prihaja iz družinskega gozda. Bukev je trajnostna izbira pri izdelavi pohištva, saj jo je v Sloveniji v izobilju, zaradi svojih lastnosti pa se odlično obnese tudi pri izdelavi pohištva. Sta imela pa Primož in Ana tudi že povpraševanja po stolčkih iz hrasta in oreha, za razstavo Čar lesa pa sta izdelala tudi stolčka iz javorja in slive. Vsi izdelki so primerno zaščiteni s PU-barvami in laki, ki so prijazni tako do okolja kot malih uporabnikov. Ti so namreč na prvem mestu.
»Uporabniki naših stolčkov in mizic so malčki, stari od 2 do 5 let, ki ob naših izdelkih dobivajo udoben prostor za ustvarjanje, igro, hranjenje in podobno. A ker prisegamo na kakovost in trajnost, ni čisto nič narobe, če se otroškim aktivnostim na naših malih stolčkih pridružijo tudi večji otroci in njihovi še večji starši,« o zadovoljnih lastnikih pojasnita Ana in Primož.
Kreativcem, kot sta onadva, tudi idej za prihodnost ne zmanjka. Tako želita še naprej širiti prepoznavnost znamke in stopiti v stik s kupci tudi na osebni ravni. Prav tako bi rada razširila tudi nabor izdelkov, sploh v smeri, da bi ponudila tudi izdelke za starejše otroke v starosti od 5 do 10 let. Tudi ob tem pa vizija ostaja trajnostno začrtana, z željo po širjenju obrtniških vrednosti in igrivosti:
»Idej je ogromno. Težimo k temu, da se proizvajalci podobnih izdelkov povežemo med seboj in si med seboj pomagamo. Poleg tega pa bi si želeli, vsaj na lokalni ravni, kolikor je le mogoče ustvariti mrežo skupaj z dobavitelji. In nekoč mogoče nastopiti tudi na tujem trgu.«
Fotografije: Ana Polh
