Hiša, umeščena v čudovito okolje izven Ljubljane, je skozi velike zasteklitve povezana z naravo. Neoviran vstop sončnih žarkov v dvovišinski prostor osvetljuje izbrano opremo. Grejemo se ob žarečem kaminu, hkrati pa v nas raste neustavljiva želja, da bi sezuli copate in se kar bosi sprehodili po od rose vlažni zelenici, do roba parcele, pa še naprej, preko potoka in v gozd.
Ni pogosto, da bi naleteli na tako uglašeno hišo. Prvič, hiša, ki stoji nad nepozidano dolino, je proti njej popolnoma odprta; poglede nam omeji le peščica masivnih lesenih stebrov, ki podpirajo veliko previsno streho. Le-ta notranjost doma ščiti pred zimskim snežnim zametom, oziroma nasprotno, pred žgočim poletnim soncem. Kar predstavljamo si, kako se poleti odprejo drsna vrata, v hišo vstopi prijeten hladen piš iznad bližnjega potoka, in interier se pretvori v podaljšek vrta. Drugič, hiša na tako izjemni lokaciji je izdelana iz 100 % naravnih materialov: lesa, ilovice in slamnate izolacije. Tretjič, notranja oprema je hkrati dovolj ekspresivna, da zapolni tako velik odprt prostor, ki nad jedilnico sega vse do strehe; po drugi strani pa dovolj uglašena s svojo naravno okolico, da se zdi, kot da je njen integralni del.
Hišo je zasnoval arhitekt Peter Rijavec. Njegova je zanimiva lesena konstrukcija, ki podpira previsno streho, ter izbira naravnih materialov, ki prevladujejo v hiši. Piko na i pa je tej ambientalno osupljivi arhitekturi dodala arhitektka Tina Rugelj s sodelavci, ki je prostor napolnila z izbranim pohištvom.
“Glavni atribut hiše je dvovišinski prostor na mestu jedilnice, ki je srce hiše in dogajanja. Ima lep razgled na spokojno dolino in gozd,” pove arhitektka. Okoli tega izvrstno oblikovanega arhitekturnega ambienta je zasnovala notranjo opremo. V jedilnici prevladuje les. Lesena miza, leseni pod, celo lesene luči Storž slovenskih oblikovalcev, zakoncev Vehovar. Ob bok jedilnice je postavljena kuhinja. “Kuhinja z veliko vinsko vitrino je središče. Ko pridejo obiski, miza služi kot šank,” pove Tina. Na drugi strani jedilnice najdemo kotno sedežno garnituro, s katere se odpirajo pogledi na gozd, na kamin, ali pa na televizijo. A najlepši element prostora je zagotovo po meri narejeno zavito stopnišče. “Stopnice smo želeli umestiti tako, da prostora ne razdelimo na dva dela, ampak da ohranimo povezanost in dimenzijo širine.” Pod stopniščem je zaslon – knjižna omara, ki izkorišča prostor pod zavojem in hkrati ponudi ločnico med vhodnimi prostori ter bivalnim delom.
Ko se povzpnemo v nadstropje, nas pričaka še lepši razgled. S te višine namreč še lažje zaobjamemo poglede na stara, ohranjena drevesa na vrtu, na primer, ali pa na gozdnata pobočja v daljavi. V nadstropju so umeščeni intimni prostori družine – otroške sobe, spalnični ensuite, kabinet, kopalnica. Večina prostorov ponuja neoviran pogled preko zastekljene fasade; hkrati pa jih od bivalnega prostora ločuje le galerijski hodnik.
Toplina celote je rezultat premišljene barvne palete. “Mizarsko narejena oprema je lesena ali belo barvana, kovinski deli in luči pa so črni. Tako se je ustvaril prijeten kontrast, ki interier pomladi in mu da svež videz. V zelenih odtenkih – in s tem v sozvočju z naravo – pa so tapetniška dela, stoli in sedežna garnitura,” pove arhitektka. A narava ni bila edini vir inspiracije: precizno izbrani barvni in materialni toni so prelepo dopolnili tudi izhodiščno arhitekturo – masivne smrekove nosilce in pudraste tone ilovnatega ometa.
Interier: Tina Rugelj, Urška Škrap
Sodelavci: Brina Vizjak, Maja Laurence
Arhitektura: Peter Rijavec
Fotografije: Janez Marolt
