Litvanski arhitekti Arches so se lotili prenove stare, zapuščene hiše v naravnem parku. Na parceli s posebno pozitivno energijo so želeli ustvariti trajnostno in sonaravno arhitekturo, ki bi družini zagotovila umirjeno bivanje v objemu narave.
“Ko smo prvič prišli na parcelo, nas je pozdravil njen ‘pravi lastnik’ – samozavesten, miren rjav pes. Ta se je sem zatekel že pred časom – tu je bival s prejšnjimi lastniki, ko so ti odšli, pa je stražil zapuščeno hišo. Tu je ostal tudi med gradnjo: nikakor ni želel zapustiti svojega doma,” zgodbo o leseni hiši začno arhitekti. “Tako kot ta pes smo se tudi mi zaljubili v duh tega prostora in od tod črpali navdih za senizibilno arhitekturo, ki je postala dom – ne le novim lastnikom, pač pa tudi zvestemu psu.”
Prenova in dozidava zapuščene hiše na območju regijskega parka v bližini Vilne je v poštev vzela obliko in položaj stare arhitekture. Le-ta, umeščena v slikovito pokrajino na vrhu hriba, je bila namreč poetična že sama po sebi. Arhitekti so se odločili ohraniti obliko, silhueto in materiale stavbe. Spremenili so jo le toliko, da zdaj le-ta ponuja topel in prijeten dom družini. Hkrati z bivalno hišo so prenovili tudi nekdanji hlev, danes namenjen hrambi.
Obe hiši sta leseni: konstrukcija je iz smrekovega lesa, medtem ko je obloga – tako strehe kot fasade – izdelana iz skodel cedrovega lesa. “Cedra je tradicionalna in zanesljiva – ne le, da nudi dolgotrajno zaščito, pač pa je hkrati še trajnostna.” Obe hiši sta zasnovani kot lesena monolita, glavno hišo pa so arhitekti z mehkim rezom odprli proti naravi. Iz terase, ki je nastala z zalomom, lahko družina skrito opazuje okoliško naravo in živalsko kraljestvo, ki se nemoteno sprehaja po gozdnem robu. Pomožna stavba pa ima vsa okna skrita za polknicami, tako da od daleč deluje še manj vsiljivo, še bolj anonimno. Hiši obdaja le granitni tlak in peščena pot. “Nismo oblikovali krajinske ureditve, niti zasnovali umetnih kompozicij rastlin, posadili smo le nekaj novih smrek, ki bodo hišo sčasoma integrirale v gozdnato okolico,” povedo arhitekti.
V celotnem projektu so arhitekti težili k čim bolj trajnostnemu oblikovanju: ne le zaradi omejitev regijskega parka, pač pa iz lastne težnje po ustvarjanju arhitekture, ki se bo lahko – ko ne bo več potrebna – razgradila v naravi. Za izolacijo so tako uporabili volno, ometi pa so glineni. Nekateri detajli, kot na primer obrobe oken in vrat, so izdelani iz bakra.
Arhitekti so tako z majhnimi, a premišljenimi in inovativnimi dodatki k obstoječi strukturi ustvarili arhitekturo, ki je v naravnem okolju karseda nevtralna. Arhitektura nas tako povabi, da začutimo, vidimo, vonjamo in slišimo naravo, katere del je tudi sama.
“Psa, ki so mu medtem nadeli ime Kolaček, so vaščani vzljubili. Potrpežljivo je čakal, da smo zaključili s prenovo in še danes prav on prvi sprejme obiskovalce, ki obiščejo idilično domačijo na vrhu hriba,” zadovoljno zaključijo arhitekti.
Arhitektura: arches
Fotografije: Norbert Tukaj
