Na obrobju Ptuja je nastal imeniten dom za mlado družino. S tradicionalnimi ometi, naravnim koloritom, obilico lesa in velikim dotokom naravne svetlobe v nas predrami prav posebne občutke.
Še pred nekaj leti je na posestvu, kjer danes stoji nova hiša, samevala stara domačija. Ta je bila sestavljena iz treh stavb: iz bivalnega in gospodarskega dela, ki sta se stikala, in iz manjšega pomožnega objekta. »Kljub prvotnemu razmisleku, da bi se morda obstoječe stavbe ohranile in obnovile, smo ob natančnejšem pregledu obstoječega stavbnega fonda ugotovili, da je ta v precej slabem stanju in obnova ne bi bila smiselna. Dodatno je k odločitvi za novogradnjo prispevalo dejstvo, da stara hiša glede na pripadajoče zemljišče ni bila najbolje umeščena v prostor, saj je zavzemala najkakovostnejši osrednji del zemljišča,« razkriva arhitekt Robert Veselko iz arhitekturne pisarne RVA.
Nova hiša sledi logiki stare domačije
Novi dom je zasnovan v sozvočju s tradicijo podeželja. Hiša je umeščena v prostor tako, da je osončen in raven del zemljišča optimalno izkoriščen kot bivalni vrt, hiša pa pri tem tvori obod in zaščito ob severni in vzhodni meji zemljišča. »Zasnova novega objekta sledi logiki morfologije nekdanjih stavb na domačiji, ki so bile sestavljene iz treh stavbnih volumnov. Tudi nov objekt sestavljajo v homogeno celoto povezani trije stavbni volumni. Tako imamo ‘večjo hišo’, ki je bivalna, in manjši del, ki je namenjen studiu in sobi za goste, ter tehnični del, v katerem je garaža,« našteva arhitekt.
Kompozicijsko se nova zasnova zgleduje po tradicionalni tipologiji vzdolžne, v L oblikovane panonske hiše. Hiša je grajena iz opečnih zidakov, vezi in plošče so iz armiranega betona. Ostrešje je leseno, stene v mansardnem delu so suhomontažne. Kljub klasični gradnji je ozračje v prostorih izjemno, ker je notranja »koža« hiše izvedena iz ekoloških materialov: ometi so ilovnati, prav tako barve. »Za ilovico je značilno, da odlično uravnava vlago v prostoru in akumulira toploto ter jo oddaja nazaj v prostor. V servisnih prostorih in sanitarijah so uporabljeni apneni ometi, ker so manj občutljivi na vlago. Veliko površin je tudi obdelanih z masivnim lesom, ki v kombinaciji z ilovico prostorom dajejo občutek domačnosti in topline,« našteva Robert Veselko.
Kaj pa talne obloge? »Namesto keramike smo v prostorih, kjer je potrebna trša in vodoodporna obloga, uporabili dekorativni beton, ki ponuja homogeno površino tako na tleh kot na stenah, drugod pa je uporabljena lesena talna obloga,« še dodaja arhitekt.
Kot bi stopili v objem
Zunanjost hiše očara s toplim, naravnim koloritom. Bivalni del je ometan, studijski del in garaža pa sta oblečena v prezračevano fasado iz macesnovega lesa. Ta je tonirana s sivo lazuro.
Zelo zanimiv in vabljiv je vhod v hišo, ki je oblikovan kot objem: povabi nas v zavetje, v pokrit, z lesom obložen ambient, ki ga na steni proti garaži dopolnjujejo klopca, prostor za drva in police. Ko stopimo v notranjost doma, so na začetku nanizani tehnični prostori, stranišče in shramba. Nato stopimo v glavni del hiše, kjer so kuhinja, jedilnica in dnevna soba z ognjiščem. Sledijo dvojne stopnice: v levem delu hiše vodijo v studio v zgornji etaži in spodaj v sobo za goste ter fitnes. Markantno desno stopnišče pa nas pelje najprej do galerije s klavirjem, nato se prek hodnika pride do otroških sob, kopalnice in spalnice za starše. Vsi prostori v mansardi so opremljeni s strešnimi okni, ki pričarajo zelo svetel in prijeten ambient. »Za spalne prostore, ki so obrnjeni na severno stran, smo načrtno izbrali večja strešna okna, ker so ta v sobah edini vir naravne svetlobe,« pojasnjuje arhitekt.
S strešnimi okni do svetlobe in dobrega počutja
O tem, kako pomembna je naravna svetloba za človeka, nam je več zaupal Vojko Golmajer, direktor podjetja Velux Slovenija in Hrvaška: »Še pred približno 200 leti je človek večji del dneva preživel zunaj, danes pa okrog 90 odstotkov časa preživimo med štirimi stenami. Človeškemu telesu se v tem kratkem času evolucijsko ni uspelo prilagoditi spremembam, zato za dobro zdravje, produktivnost in splošno energijo potrebujemo obilo naravne svetlobe, stik z okolico in sveži zrak. Raziskave namreč kažejo, da se učenje izboljša za 15 odstotkov, delovna produktivnost pa za okoli 12 odstotkov, če imamo v prostorih zadostno količino dnevne svetlobe, svežega zraka in razgled na okolico.«
O tem, ali si je v podstrešnih prostorih bolje omisliti vertikalna stenska ali strešna okna, sogovornik iz Veluxa razkrije: »Dokazano je, da strešno okno zaradi svoje lege, obrnjene proti soncu, dovajajo od dva- do trikrat več svetlobe v prostor kot vertikalna stenska okna. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da zgolj s premišljenim načrtovanjem in pozicioniranjem oken dobimo najidealnejše poglede navzven in dobro naravno osvetlitev.«
Pozimi je okno kot grelno telo, poleti pa potrebuje senčenje
Ob podražitvi energentov se pri marsikom poraja vprašanje, ali niso morda prav okna tista, skozi katera izgubljamo toploto. Vendar je ta pomislek pri sodobnih troslojnih oknih odveč. »Na naši geografski širini skozi okna v zimski kurilni sezoni dobimo več toplotnih dobitkov kot izgub. Tako lahko okno v prenesenem pomenu postane grelno telo,« pojasnjuje Vojko Golmajer. Vsekakor je pri oknih treba poskrbeti tudi za pravilno senčenje. Z zunanjimi okenskimi senčili lahko poleti tudi do 90 odstotkov zmanjšamo vdor sončne toplote. Takrat je pametno poskrbeti tudi za nočno prezračevanje, ki pripomore k manjši porabi energije za hlajenje prostorov, dodaja sogovornik iz podjetja Velux.
Želja po več svetlobe
Lastniki hiše na obrobju Ptuja so po nekaj letih bivanja v prostorih ugotovili, da bi jim v delovnem studiu poleg vertikalnih oken prišlo prav še strešno okno. Za ta namen bo treba izvesti le preboj skozi notranjo oblogo, izolacijo in kritino. Strešno okno se vgradi med špirovce in ne zahteva posega v konstrukcijo prostora. »Vgradnja strešnega okna je izvedljiva v enem dnevu, tudi če je hiša že vseljena, naslednji dan je treba počakati zgolj, da se posuši belež,« še pojasni Vojko Golmajer.
Nostalgija s staro opeko in orehom
Če se še nekoliko podrobneje ozremo po hiši in njeni okolici, opazimo na vrtu privlačno letno kuhinjo, sezidano iz stare opeke. »To opeko smo shranili od stare hiše in jo uporabili v novi zgodbi,« pripoveduje arhitekt Robert Veselko. Prav tako razkrije, da je na dvorišču stare domačije rasel oreh, ki pa je bil v slabem stanju. Treba ga je bilo požagati, les pa so lastniki uporabili za pohištvo v novi hiši. Tako so kljub temu, da o stari domačiji ni več sledu, stkane nevidne povezave, ki ohranjajo vez med tem, kar je bilo, in tem, kar je zdaj.
Fotografije: Matej Lozar, arhiv lastnikov, arhiv RVA, Jasna Marin
