Eva Kuhar Jeraj je človek, ki živi gibanju. Oseba, ki jo zaposluje vrsta projektov, ki njej in drugim prinašajo nasmešek na obraz. Če ne pohajkuje po gorah v družbi moža in kuža Floyda, ustvarja ali deli svoje znanje ter brezmejno ljubezen do kreativnosti. Plod te je tudi znamka Jeraj Ceramics, pod katero nastajajo čudoviti keramični izdelki.
Eva, sicer po izobrazbi profesorica magistrica poučevanja likovne pedagogike, svoje znanje in ljubezen do ustvarjanja rada prenaša tudi na druge. Po končanem magistrskem študiju na ljubljanski pedagoški fakulteti svojo ustvarjalnost deli na različnih tečajih in delavnicah, ki jih organizira v sklopu lastnega studia keramike, poleg tega sodeluje tudi kot profesorica risanja in slikanja za otroke in mladostnike v Pionirskem domu – Centru za kulturo mladih. Zadnja leta je svojo ustvarjalnost delila tudi v številnih otroških revijah, kjer je navduševala otroke za kreativnost, pa tudi sicer ji delo z otroki in mladostniki ter organizacija oz. koordinacija kulturnih dogodkov ni tuja.
Ker jo ustvarjalnost poganja že od malih nog, se je z glino srečala že v otroštvu. Izdelkov iz tistega obdobja ne hrani, zato pa so v njeni zbirki izdelki iz srednje šole, kjer je glino utegnila bolje spoznati. Dodatno znanje je prišlo tudi v obliki predmeta Keramika na fakulteti, kjer se je pobliže spoznala s procesi obdelave. Svoje znanje je izpopolnjevala tudi v tujini, natančneje v okviru študijske izmenjave v španski Granadi. Keramiki se je tako posvetila tudi v diplomskem in magistrskem delu pod mentorstvom akademskega kiparja in profesorja Mirka Bratuše.
»Tedaj se je v Ljubljani odpiral tudi nov studio keramike, APOK. Šlo je za studio oblikovanja in poslikave keramike, prodajni salon in lončarski atelje. Prijavila sem se za študentsko delo, po nekaj mesecih pa prevzela vodenje delavnic in koordinacijo dogodkov v studiu. Pod mentorstvom Tomija in Alojza Bojneca sem razširila svoje znanje o keramiki in se začela učiti še lončarstva. Poleg vztrajne volje in ogromnega števila ur, presedenega za lončarskim vretenom, sem se po dodatno znanje odpravila še k priznani keramičarki Kristini Rutar. Od tedaj se stalno izpopolnjujem in poskušam srkati vse znanje, ki mi je na voljo. Keramika je namreč področje, kjer se učenje ne konča,« priznava Eva.
Prav po prihodu iz Granade pa je sprejela odločitev, da oblikuje lasten studio keramike. Vse skupaj se je začelo v majhni garaži, ki jo je uredila po vzoru hišk, vklesanih v skalo na obrobju tega mesta na španskem jugu. Tu je bilo dovolj prostora tudi za manjšo peč in vreteno, ki ga je sestavil kar Evin oče. V tem mrzlem in vlažnem prostoru z velikim karakterjem je počasi vzklila znamka Jeraj Ceramics. Z željo, da bi svojo vizijo širila naprej, je Eva studio preselila v Ljubljano. Skupaj s prijateljico, keramičarko Ano Jamnik, sta najeli večji prostor in ga preuredili v studio:
»Tam sem začela izvajati delavnice in tečaje, ki so v zadnjih treh letih postali gonilna sila znamke. Tečaje namreč obiskujejo ljudje iz vse Slovenije, čar pa je v malih skupinicah in individualnem pristopu. Poleg tega poskušam tudi skrbeti za zalogo lastnih izdelkov, kar pa včasih ni lahko. Po treh letih sem morala studio preseliti. Nova lokacija je v Vodicah, studio pa bo ponovno zaživel že v začetku februarja. Prostor ima svojevrsten čar, saj gre za obnovljen kmečki hlev z obokanimi stropi in vidnimi opekami. V prostor sem se zaljubila in prepričana sem, da bodo energijo, ki jo oddaja, čutili tudi vsi obiskovalci.«
Pri oblikovanju izhaja iz sebe. Takoj, ko zjutraj vstane, si v kuhinji poišče svojo najljubšo kavno skodelico, v kateri kava diši še za odtenek bolj omamno. Če je umazana, jo opere kar na roke. Ima tudi najljubšo čajno skodelico, ki je ravno prav velika, njene stene pa ravno prav tanke. To svojo tankočutnost do podrobnosti in ritualov vnaša tudi v svoje oblikovanje gline.
»To so osnovna načela, ki se jih držim pri delu. Uporabnost, kakovost in izgled. Izoblikovala sem nek svojevrsten slog, s konusno obliko skodelic v nežnih odtenkih in z mehkimi oblikami, ki jih dopolnjujem z detajli. Vsaka skodelica je nekoliko drugačna, malce nepravilna in ročno poslikana. Menim namreč, da ljudje, ki kupujejo unikatno izdelane izdelke, želijo, da se ročno delo tudi opazi,« pojasni ustvarjalka.
Prav tako pa ji glina predstavlja prostor za osebno rast. Vseživljenjsko rast. Keramika namreč zahteva veliko stalnega prilagajanja, nenehno učenje. Z vsakim kosom gline, prizna Eva, se uči na novo. Kako ga oblikuje. Kako se vrti na vretenu. Kako bodo vidne glazure. Prav zaradi tega je ustvarjanje z glino še toliko bolj privlačno, saj je nepredvidljivo:
»Menjava letnih časov in klime v prostoru, glazure ali temperature žganja, vse to zelo vpliva na proces izdelave keramičnih izdelkov. Izziv je torej prilagajanje situacijam in zavedanje, da vsakič vse ne gre po načrtu.«
V prihodnosti bi rada ponudbo izdelkov za gospodinjsko rabo še razširila. Želi izdelati tudi lastno serijo luči, umivalnikov in uporabnih unikatnih kosov, ki jih je do zdaj izdelala le za lastne potrebe. Še naprej pa želi »prostor deliti z ljudmi, ki cenijo ročno delo, se tu učijo, sproščajo in družijo ob dobri energiji«.
Fotografije: Anže Šestovič
